Lokvanjev vrt

Skoraj celotna tibetanska književnost je verske narave, kar zrcali tudi naš izbor, saj razen pripovedk in življenjepisov živih Bud vsebuje tudi več obrednih besedil in dve Knjigi mrtvih (Bardo Thodol), izbrane misli razsvetljenega meniha, tantrične pesmi petega Dalaj lame in ljudsko vraževerje o smrti ter tako ponuja celovit prerez dometa tibetanske književnosti.

Tibetanska budistična vera je mahajanska veja Budovega učenja, imenovana vadžrajana, in – skupaj z zenom – velja za edino "kratko ali direktno pot", saj svojim

aspirantom omogoči doseči razsvetljenje še v tem življenju. Budizem je v Tibetu sicer izpodrinil domačo šamanistično vero, imenovano bon, pri tem pa ohranil številne njene sestavine in se zato preoblikoval v novo mahajansko vejo učenja – vadžrajano, ki je po svojem izgona iz Tibeta postala menda že najbolj znana in priljubljena budistična veja na svetu, saj njen voditelj Dalaj lama po vsem svetu širi moč sočutja, te srčike Budovega učenja.

Nekaj vsebine bo objavljeno ...

Zbirka Vadžrajana

Lokvanjev vrt

Tibetanske pripovedke in obredna besedila

Prevod: Peter Amalietti

224 str., 15 x 21 cm, MPC 19 EUR

Dantejevo življenje

Te nadvse realistične in prepričljive Boccacciova upodobitve Dantejevega lika, življenja in njegovega književnega opusa ne odlikuje le vrhunski slog pisanja in velika duhovitost, temveč je tudi nekaj posebnega in enkratnega zato, ker je to sploh prvi sodobni življenjepis prvega sodobnega pesnika, ki ga je napisal prvi sodobni pisatelj, zraven tega pa je to obenem prvo sodobno delo tudi v sklopu literarne vede, katere tedaj še ni bilo, vendar pa ji je prav to delo postavilo prve temelje, saj knjiga obenem podrobneje obdela tudi več književnih oziroma pesniških tem, še najbolj pa se seveda posveti Dantejevi Božanski komediji. Enako kot so Dantejeva posnemali vsi pesniki za njim, so vsi pisatelji za Boccacciem posnemali Boccaccia, vsi literarni kritiki pa so posnemali prav ta njegov življenjepis, ki pa kljub vsem pionirskim presežkom ni prav nič okoren ali suhoparen, temveč je prav nasprotno spisan v živahnem, duhovitem, iskrivem in igrivem slogu in z enako vedrino kot pri poznejšem Dekameronu. Velika posebnost tega življenjepisa je tudi dejstvo, da o življenju največjega pesnika tistega časa pripoveduje največji pisatelj skoraj istega časa, oba pa stojita na čelu neskončne povorke književnikov – pesnikov in pisateljev – ki so jima dolga stoletja sledili in razvijali njuno dragoceno dediščino.

Zbirka življenjepisi

Giovanni Boccaccio: Dantejevo življenje

Prevod: Peter Amalietti

124 str., 15 x 21 cm, MPC 17 EUR

In številni davni in slavni ljudje, ki jih je ta hvalevredna in očitno razsodna maksima pripravila do tega, da so častili svoje velike može – včasih so jih slavili z gradnjo marmornatih spomenikov, pogosto pa so jim priredili zelo slovesne pogrebe, postavljali oboke zmagoslavja ali kronali z lovorovo krono, pač v skladu z njihovimi zaslugami. Vsekakor pa ne nameravam opisovati kazni, ki so doletele krivce. In prav na temelju takšne vrline, ki je nagrajevala in kaznovala, so zrasle Asirija, Makedonija, Grčija in naposled Rimska republika, vse dokler ni s svojimi osvajanji dosegla konca Zemlje, njena slava pa se je dotaknila zvezd.

Vendar njenim naslednikom ni uspelo slediti stopinjam teh velikih zgledov – to še zlasti velja za moje florentinske someščane – temveč so prav nasprotno odpustili takšno stremljenje po tem, da bi nagrajevali po zaslugah. Zato lahko jaz in tudi prav vsak, ki razumno preudari to zadevo, vidim – in zaradi česar me strašno boli srce – da so na visoke položaje in v najvišje urade postavili hudobne in pokvarjene in jih s tem nagradili, dobre pa so izgnali, zavrgli in ponižali.

Naj tisti, ki krmarijo našo državno ladjo, preudarijo, kako lahko takšno ravnanje uresničuje Božjo pravičnost, saj mi, navadno ljudstvo, ki se rodimo z bibavico in pod udarom Fortune, ne delimo njihove krivde. Čeprav je zgoraj povedano mogoče dokazati z neštetimi očitnimi primeri nehvaležnosti do dobrih in prav zločinske prizanesljivosti do pokvarjenih, mi bo povsem zadostoval en sam primer, ki bo razkril naše lastne napake in mi bo omogočil preiti k bistvu. In ta primer vsekakor ni nepomemben, govorim namreč o izgonu sijajnega Danteja Alighierija, ki se je rodil v stari meščanski družini – in vsekakor ni bil nizkega rodu. Povsem jasno je, kakšne nagrade si je zaslužil za vso svojo odličnost, svoje znanje in svoje dobro služenje, kar bodo izkazala tudi njegova dejanja, ki si jih bomo ogledali. Če bi takšne dosežke ustvaril v pravični republiki, prav nič ne dvomim, da bi zanje prejel najvišje nagrade.

Oh, znamenja grozne misli, zloglasnega dejanja in bednega primera kažejo na ruševine, ki bodo prišle! Namesto nagrad je namreč moral trpeti krivično in površno obsodbo na trajno izgnanstvo, odtujili pa so mu vse njegove družinske posesti in – če bi to sploh bilo mogoče – omadeževali njegov zveličavni ugled z lažnimi obtožbami. O vsem tem še danes pričajo sveži sledovi njegovih tavanj, njegove kosti, pokopane v drugi deželi, kot tudi njegovi otroci, razpršeni po tujih hišah. In tudi če bi pred vsevidnim Božjim očesom lahko prikrili vse druge podlosti Firenc, mar ne bi že zgolj ta primer zadostoval, da bi nad Firence priklical Njegovo jezo?

Da, prav gotovo!

O drugih, ki so jih tedaj prav tako izgnali iz mesta, pa menim, da je bolje molčati. Če si torej pozorno ogledamo dejstva, vidimo, da dandanašnji svet ni le opustil navad zgodnejšega sveta,ki sem ga omenil malo prej, temveč je tudi svoje noge usmeril v nasprotno smer. Zato je torej dovolj razumljivo, da če mi in drugi, ki enako živijo v nasprotju z zgornjo Solonovo maksimo, še vedno stojimo na svojih nogah in ne pademo, ni za to prav nobenega drugega razloga, kot da se je zaradi dolge uporabe spremenila narava stvari, kar se pogosto zgodi.

Morda nas v nasprotju z vsemi človekovimi pričakovanji Bog ohranja pri življenju s posebnim čudežem ali pa je tukaj na delu Njegova potrpežljivost, ko čaka na naše kesanje. In če emu zdaj ne bo sledilo naše kesanje, naj nihče ne dvomi, da nam bo Njegova jeza, ki se s počasnim korakom bliža maščevanju, pripravila kazen, ki bo tako strašna, da se bo z njo oddolžil za svojo počasnost.

Vendar ni dovolj, če se izogibamo hudobnim dejanjem, pa čeprav se zdi, da ta ostajajo nekaznovana, temveč jih moramo s pravilnim delovanjem tudi popraviti, zato jaz, ki prihajam iz istega mesta kot Dante Alighieri (kljub temu da sem pri tem jaz zgolj majhen delček tega mesta, Dante pa njegov velik del, če seveda upoštevamo njegove zasluge, njegovo plemenitost in njegovo odličnost), kakor vsak drug meščan čutim osebno poklicanost, da ga slavim.

In čeprav morda tej tako veliki nalogi ne bom kos, si bom po svojih lastnih skromnih zmožnostih vsekakor prizadeval opraviti tisto, kar bi moralo zanj narediti mesto in to na veličasten način, a tega ni storilo. In tega ne bom dosegel s kipom ali plemenitim pogrebom, ta običaj je med nami tako ali tako
zdaj izginil (in v tem primeru je tudi moja moč nezadostna), temveč s svojim pisanjem, ki je za tako velikanski podvig sicer prav skromen pripomoček.

To pač zmorem in bom tudi storil, da drugi narodi ne bodo njegovemu rojstnemu kraju (v katerem se je rodil in šolal) mogli očitati nehvaležnosti do tega tako velikega pesnika. In opisal bom (v najbolj skromnem in sodobnem slogu, ker mi moj dar ne dopušča podati se kaj višje, in v svojem lastnem florentinskem narečju, saj je to obenem tudi jezik, ki ga je Dante uporabil v večinisvojih del) tiste stvari, o katerih je sam sicer skromno molčal.


se nadaljuje v knjigi Dantejevo življenje ......

Novi DRAKULA in druge zgodbe

  
Enigmatične, skrivnostne in razkrivajoče kratke zgodbe beograjskega pisatelja Aleksandra Blaževića uspešno nadaljujejo tradicijo, ki jo je začel Edgar Alan Poe in nadaljeval Lovecraft, v njih pa je obenem tudi čutiti tudi vpliv magičnega realizma Borhesa in Marqueza, pri čemer avtor uspešno lovi ravnovesje na tenki meji med žanrom in čisto literaturo, velika in dolga srbska tradicija pripovedništva pa mu obenem nudi izjemno podlago za slikovito in jasno pripoved s prečiščenim in bogatim, sugestivnim jezikom in duhovitimi razpleti, kateri pa včasih terjajo tudi sodelovanje bralčeve domišljije, še večkrat pa tudi dobre živce.






Mehle si je snel bel predpasnik in ga odložil na mizo majhne sobice v pekarni, iz predala vzel sveženj bankovcev in se odpravil na zadušljivo cesto. Na njej je od ljudi kar vrvelo in je zato zavil v stransko ulico s kockami. Pekarskega poklica se je že zdavnaj naveličal. Sit zgodnjega vstajanja in enoličnega dela, je hodil počasi in nerazpoloženo in z namrščenim čelom. Smrdljivi in soparni zrak se mu je lepil na kožo, njegova srajca pa je bila vsa mokra od znoja. Vse življenje je že zavidal drugim poklicem in grenko objokoval, da mu oče ni izbral kakega bolj živahnega poklica, namesto da mu je ukazal voditi prodajalno peciva v pritličju svoje hiše. Zdelo se mu je namreč, da če bi delal karkoli drugega, bi moral
sprejemati odločitve in bi ga spraševali za nasvete, tako bi zanesljivo postal vpliven človek. V njem se je nakopičil gnev proti družbi in samemu sebi, ki se je nalagal zadnjih dvajset let. V Nuzem, mestece na obrežju reke S., se je priselil z ne preveč razgledanimi starši na svoj peti rojstni dan. V mestu se je zdaj počutil kot domačin. Kot srednješolec je pisal politične parole in z njimi krasil mestne zidove, zaradi česar so ga pri štirinajstih vrgli iz šole. Dokler je vladal strogi režim, ta ni poznal milosti niti za mladoletnike. Revolucionarne zamisli pa je opustil takoj po poroki zaradi svoje žene. Še danes se spominja svojih besed: "No, moja draga, da se izogneva morebitnim nesporazumom, se bom posvetil samo delu in tebi. V hiši si želim mir." S časom je povsem zapadel rutini, hiša, pekarna, hiša, pekarna, včasih pa P.-jeva kavarna. Na začetku njunega zakona se je Marta posvečala vzgoji otrok in je bila zadovoljna. Z leti pa se ji je takšno
ustaljeno življenje zagnusilo, nenehno je bila utrujena, brezbrižna in je skoraj ni bilo več slišati – vsekakor ni bila več takšna kot nekdaj. Včasih svojega gnusa sploh ni več skrivala in je ponavljala: "Operi predpasnik, operi pekarski suknjič, operi, operi." Mehle je vedel, da se ljudje po nekaj letih zakona spremenijo in da se to dogaja zelo rado. Kljub temu pa ji ni mogel prav nič pomagati. Ker ji ni mogel spremeniti življenja, je pomirljivo ponavljal: "Draga moja Marta, o tem najbrž odloča usoda." Asfalt je bil vroč in pod nogami mehek, on pa je hodil prav tam kot že minulih dvajset let, po isti cesti in isti ulici, vendar pa ga je danes vodila želja, da bi se bojeval za spremembe, napredek in odstranitev nostalgičnega sistema. On, pek Mehle, od današnjega dneva svoje življenje posveča nečemu, kar je veliko več vredno kot peka kruha in kifeljcev. "Ustanovil bom stranko, natisnil na tisoče plakatov in z njimi kot s tapetami oblepil mest-
ne zidove, denarja imam dovolj in to bo nova revolucija,"si je obljubil. Sklonil je glavo v pozdrav gospe R., ki je z veliko težavo hodila po pločniku, saj je imela v rokah težko torbo in plastične vrečke. "Strahota, dragi sosed, prihajam s trga in vsak dan je vse dražje. Le kako bomo sploh še lahko preživeli?" je
upehano začebljala. "Bo že bolje, bo že bolje," je vzkliknil pek, "le premakniti se moramo."
"Kdo neki pa se bo premaknil, le poglejte nas, kakšni smo!"
"Mi, gospa," je odločno odgovoril pek.
Gospa je gledala za Mehlejem in zazdelo se ji je, da to ni tisti človek iz pekarne, odkimala je in šla svojo pot, otovorjena s svojimi nakupi. Pek je prečkal ulico kljub rdečemu semaforju in se podal v P.-jevo kavarno. Že leta se je v njej dobival s prijatelji, vselej v enakem in nespremenljivem vzdušju in za isto mizo. Zaradi del na cesti majhen vrt, ki ga je obdajala nizka in zarjavela ograja, ni bil odprt že od prejšnjega meseca. V njem so se sicer navadno zbirali obrtniki v umazanih oblačilih, ki so dobro zaslužili. Za kovinsko štirioglato mizo, pokrito z rdečebelim kockastim prtom, od pranja obledelem, so sedeli avtomehanik N., mizar P. in čevljar S.
Kadar se je kdo naslonil na mizo, se je ta zamajala za nekaj časa v levo, nato pa v desno stran. S stropa, porumenelem od dima, je visela pajčevina, rdeče plastične ploščice na podu pa so bile obrabljene in napihnjene in
so se pod nogami premikale.
 "N. bi res lahko odprl svojo mošnjo, dal prebarvati zidove in kupil nov asfalt," je naduto izjavil mizar. "Zakaj bi kaj kupoval, ko pa mi kljub temu prihajamo
in mu puščamo denar," je odgovoril čevljar z mastnimi lasmi in hripavim glasom od dolgoletnih izparin lepila in pri tem pokazal brezzobe vilice. "Trideset let delam, vdihujem smrad in lepilo, pa nimam dovolj denarja, da
bi si popravil hišo," se je pritoževal. "Seveda nimaš, ko pa ti vse vzamejo," je nestrpno siknil pek.
V kavarni je bilo zelo bučno, pri mizi ob oknu so psovke kar deževale. Debela ženska v obleki iz umetne tkanine v barvi sleza se je glasno smejala in pri tem metala glavo nazaj in z nogami udarjala ob tla. Njen zguban obraz sta prekrivala šminka in vlažen puder. Pek je poskušal preglasiti hrup in pojasniti svoje nove zamisli in poglede na svet. Novost je svojim prijateljem sporočil z navdušenjem na obrazu, kakršno je povsem primerno za naivneža. Govoril jim je o boju posameznika, ki bo prispeval k boju za spremembe, a ga nihče ni poslušal, nezanimanje je namreč vsem omrtvičilo jezik. Nobenega komentarja niso imeli, nihče ni nasprotoval niti tarnal. Za majajočo se mizo so sedeli sami ironični obrazi. Edino livar, ki je bil malce predrzen človek, mu je, ko je s pulta vzel svoj kozarec, brez vsake zlobe in skorajda sočutno rekel: "Nikar ne nori,
Mehle, saj delaš v čistem in toplem prostoru in imaš bel predpasnik kot zdravnik, dobro zaslužiš, pa se kljub temu pritožuješ. Poglej raje mene, ki imam umazane
hlače, črne roke in nisem nikoli čist."

Pekovo omizje je naročilo dvojne vinjake in ocvirke. Mehle se je na vse pretege trpal z ocvirki in jih zalival s tretjerazrednim alkoholom. Izpil je veliko število kozarčkov. Veliko je govoril, vendar pa mu je vinjenost izkrivljala njegove besede in je tisto, kar je bilo zanj sicer boleče pomembno, izgubilo ves smisel in izzivalo posmehovanje. Ocvirki, kruh in vinjaki so izginjali z mize, N. pa je z nasmeškom pod brki in urnimi koraki na plastičnem pladnju prinašal nove. Vsi so bili že pijani. Ko so izpraznili kozarčke in očistili krožnike, se je pek, razočaran nad nerazumevanjem svojih prijateljev, v mislih podal v svojo pekarno in se izgovoril, da se mora malce sprehoditi. Ko so vstali od mize, se je Mehle za-
majal in se mu je v glavi zavrtelo. Brez besede je plačal račun, se poslovil od prijateljev in se podal na cesto. Ko je prišel za vogal, se je naslonil na napol zrušen zid stare bajte. Sonce je žgalo, sam pa se je počasi majal na negotovih nogah. Zdelo se mu je, da zrak na cesti vre in pri tem izpušča majhne mehurčke. Na nepokriti glavi je začutil pritisk vročine. Stopil je na drugo stran ulice,
ki je bila v senci, in se počasi odpravil proti pekarni. Cesta se mu je zdela dolga, neskončno dolga, pekarna pa vse dlje. Od vinjaka in ocvirkov se mu je spahovalo, vročina pa je samo še krepila slabost v njegovem želodcu. Naslanjajoč se na hišne zidove je Mehle nekaj časa brezciljno taval po še vedno živahnih ulicah, ki so zaudarjale po znoju in gnoju iz smetnjakov. Pred nekim povsem čistim zidom se je ustavil. V domišljiji je videl velik plakat, na katerem je bil uniformiran mladenič s stisnjeno pestjo in napis 'Nova revolucija', sebe pa kot Objavili smo nekaj odlomkov iz naših knjig!
Želimo vam prijetno in poučno branje.voditelja in ustanovitelja novega gibanja. "Dvajset turobnih in enoličnih let sem preživel zgolj z izdelavo kruha, kifeljcev in peciva. In kaj imam danes? Brezbrižno ženo, zgodnje vstajanje in zgodnje leganje v posteljo. Spremenil bom svoj življenjski slog in začel živeti v razkošju, imel bom vilo s parkom, pozlačene pipe, bazen, imel bom svoje privržence in Marta me bo
spoštovala. Le zakaj pa ne? Mar nima vsega tega moj sošolec P., ki je veljal za bedaka? Zdaj pa ni nič manj kot predsednik občine v Nuzemu." Prišel je do pekarne in ves bled in nemočen zaradi pijače, ki je ni prenašal, stopil v delavnico. Prižgal je stroj za mešanje testa in nadaljeval s svojim samogovorom: "Izvedeti morate, da jaz, Mehle, nisem kdorkoli, nisem tista ženščina, ki vleče s trga svoj koš in se pritožuje. Ne, pokazal bom, koliko veljam. Bojeval se bom
sam ... vendar pa moram zdaj še delati." 
Postalo mu je tako slabo, da se je zamajal, se spustil na stol, si glavo del med roke in, preden je začel bruhati, je zahropel. Takšnega je zatekla Marta, ko je prišla v pekarno.
"Lepo, lepo," je rekla z naveličanim glasom. Močno je stresla moža: "Mehle, Mehle, kaj pa je s teboj, a si se napil?" Odprl je oči. "Ne, žena, prav nič mi ni, malce sem zadremal, saj veš, da se zgodaj prebujam."

 Marta ga je prezirljivo pogledala. Poskusil se je dvigniti, vendar je tedaj začutil hudo bolečino v območju želodca. Obraz mu je pobledel, se spačil, nato pa se ji je zrušil pred noge. Slišati je bilo udarec težkega telesa ob beton. Marta je kriknila. Stroj se je prenehal vrteti. V pekarni je zavladala tišina. Morda bi ta dogodek ostal neopažen, če ne bi čez dva dni pekarno obiskala županova žena, ki je slovela po izredno pretanjenem okusu, in zahtevala od včeraj novo specialiteto pekarne, kruh z ocvirki.
                                                                                                        11. maja 1990

Več zgodb preberite v knjigi.

Negovanje diha

Na tokijski univerzi so že pred leti izvedli klinično raziskavo učinka globokega dihanja na visok krvni pritisk: Kar 85 odstotkovod tistih bolnikov, ki so šeskrat na dan po pet minut globoko dihali, se je povsem pozdravilo!
Dihanje je prva stopnica na poti k celostnem zdravljenju.

Bolan človek mora vse svoje nenaravne razvade zamenjati z naravnimi. Če se vrnemo k osnovnim prvinam življenja, to pomeni, da mora tak, ki se bojuje za svoje zdravje, skrbeti, da v prostor, v katerem živi, nenehno priteka svež zrak, ali pa prostor vsako uro temeljito prezračiti.
To so osnovna pravila, ki veljajo tudi za naše telo. 



Negovanje diha moramo dopolniti z ukrepi na drugih področjih. Vse je namreč Eno, torej ena celota. Zato tudi prav vse diha, od enoceličnih organizmov do planetov, galaksij in celotnega vesolja, torej diha vsa živa in neživa narava. Obenem brez dihanja, zraka in zemeljske atmosfere tudi življenje ne more obstajati. Kot vemo, Zemljo obdaja ozračje, ki omogoča nastanek življenja na njej in razvoj tega življenja. Skupaj s težnostjo je ozračje pravzaprav prvi pogoj za obstoj življenja na našem planetu, ne pa tudi edini. Za življenje na sploh nič manj ne potrebujemo tudi svetlobo in vodo. Tako dobimo vse tiste prvine, ki nam omogočajo bivanje: zemljo, zrak, svetlobo in vodo. Zemljo in vodo je mogoče otipati in videti, svetlobo je mogoče videti in čutiti, zrak pa vonjati in zaznavati. Pod zemljo si sicer lahko predstavljate kraj, v katerem živite, ali pa prostor, 
na katerem stoji vaš dom, vendar pa je zemlja predvsem narava, in to tista, ki je človek še ni urbaniziral in torej uničil. Zrak je neviden in ga ni mogoče otipati, lahko pa ga začutite, če nežno vdihujete skozi nosnici, v katerih so posebne dlačice, ki zaznajo vdih oziroma izdih. A če bi človek vdihoval prazen zrak, ne bi dolgo živel. Kot je namreč zrak neviden, je nevidna tudi življenjska energija oziroma sila, ki je v vsakem delcu dobrega, torej čistega zraka. To življenjsko energijo različne kulture različno poimenujejo: sveti duh, prana, ki in či. Človek običajno zboli zaradi svojega nenaravnega življenjskega sloga, ki pa ponavadi zgolj zrcali splošne napačne družbene navade in obenem – kakor velika večina – tudi na lastno zdravje gleda s potrošnikovega zornega kota. Vendar pa zdravja ni mogoče kupiti, lahko pa se, in bi se tudi morali, zanj bojevati. Prvi korak pri takem boju pa naj ne bo obisk zdravnika, temveč tehten preudarek o lastnem življenjskem slogu, torej o svojih navadah in razvadah. In čeprav se ljudje močno razlikujejo po zdravstvenih težavah, ki jih pestijo, za večino ljudi tudi velja, da niso prav nikoli niti razmišljali o dejstvu, da s tem, kar človek počenja ta trenutek (ali pa česar ne počenja, pa bi moral), odloča o svoji prihodnosti. Vsi vemo, da dan po popivanju trpimo zaradi mačka – ta vzročno-posledična povezava je očitna in vsem razumljiva. A to povezavo le redko kdo razvija naprej. Ljudje obenem tudi nočejo vedeti, da vsako pretirano vdajanje čustvom (ne le negativnim, čeprav so negativna čustva res najslabše, kar nas lahko doleti) dolgoročno izčrpa notranje organe.

Vendar pa se mora človek, ki se želi bojevati za zdravje, naučiti živeti z naravo in njenimi cikli, torej živeti naravno, kar vključuje tudi zgodnje odhajanje v posteljo. Naši predniki so dobro vedeli, da je za zdravje najdragocenejši spanec pred polnočjo. V svet sanj bi se moral človek potopiti najkasneje ob deseti uri zvečer. Več tovrstnih naravnih nasvetov najdete v knjigi Na ZDRAVJE!

Ali dihate pravilno?

Ali ste vedeli, da so zdravje in tudi dolžina ter kakovost življenja vsakega človeka neposredno odvisni od njegovih dihalnih navad? Zaradi slabih dihalnih navad velika večina ljudi kronično zboli in si poslabša kakovost življenja ter skrajša njegovo dolžino! Zato vam priporočamo, da z našim testom najprej preverite
svoje dihalne navade in nato ustrezno ukrepate. Začnite negovati dih. Za to ni nikoli prepozno.

1. Ali dihate skozi usta?
vselej zelo pogosto včasih

2. Ali pri dihanju zadržujete sapo?
vselej zelo pogosto včasih nikoli nikoli

3. Je vaše dihanje slišno?
vselej zelo pogosto včasih nikoli

4. Je vaše dihanje plitko in površno?
vselej zelo pogosto včasih nikoli

5. Je vaše dihanje nemirno?
vselej zelo pogosto včasih nikoli

6. Ali dihate s prsnim košem?
vselej zelo pogosto včasih nikoli

Za vsak "vselej" si pripišite 5 kazenskih točk.
Za vsak "zelo pogosto" si pripišite 3 kazenske točke.
Za vsak "včasih" si pripišite 2 kazenski točki.

Skupni seštevek kazenskih točk:
 
   +   +    +    +     +    =


Rezultati

23-30 točk
Smrt vam diha za ovratnik.
Če bi radi še živeli, začnite negovati dih! Že jutri!

12-22 točk
Če še nimate nobene kronične bolezni, se nanjo kar pripravite!
Ste hudo resen kandidat zanjo.

4-11 točk
Ste zdravi in boste taki tudi ostali. Kljub temu pa začnite negovati še dih, kajti potem boste trdno na nogah in prisebni dočakali najmanj 100 let!

0-3 točk
Vaše dihanje se bliža popolnosti! Iskrene čestitke.

   

Z priročnikom Negovanje diha si lahko izboljšate življenje! 

BREZPLAČNA POŠTNINA

 naroči na amalietti@amis.net

cena knjige 15 eur.

Poleg pravilnega dihanja je pomembna tudi pravilna telesna drža in tu si lahko pogledate duhovit video: The benefits of good posture

Na ZDRAVJE!

Celovita pot naravnega zdravljenja brez tablet in zdravnika. 

 Lep, prelep je šopek ta,
zlate v njem so niti,
kdo do smrti zdrav, vesel
bi ne hotel biti?
 

(Josip Murn)

Preberite kdo sem in kako me je sistem prisil, da sem pričel s samozdravljenje!







To knjigo sem začel pisati iz notranje nuje, ki sem jo začutil zaradi močnega sočutja, kakršno me še danes zgrabi, ko okrog sebe opazujem množico bolnih, debelih in bolehnih ljudi, ki se prehitro starajo. Da sem to knjigo lahko dokončal, sem odložil pisanje preostalih dvajsetih knjig. Skoraj nobena od njih ni iz žanra fikcije, ampak se ukvarjajo predvsem s človekom in njegovimi težavami. Pa vendar se mi zdi, da je sodobni človek še najbolj ogrožen na področju zdravja.

Življenje je šola, ki jo obiskujemo do zadnjega diha. V njej ni ocen. Vse, kar je v življenju pomembno, je živo spoznanje, da se učimo, učimo pa se, da duhovno zrastemo.

Prav zato je za človeka pomembno, da se dovolj zgodaj predrami in zave, da je njegovo zdravje odvisno samo in edino od njega samega, da si človek zdravje pravzaprav skoraj praviloma zapravi sam; na srečo pa tudi velja: kar je človek pokvaril, lahko tudi sam popravi. Na zdravje se žal po navadi večina spomni, ko je že skoraj prepozno in so se njihove bolezni in akutne težave strnile v neko kronično bolezen. A celo takrat ima še vsak oboleli možnost, da obrne življenjski tok spet nazaj v smer zdravja. Zdaj ima zadnjo priložnost, da se posveti bolezni, zdravljenju in okrevanju

  

V preteklosti se mi je večkrat zgodilo, da sem sredi delovne obsedenosti zbolel; takrat sem se bil prisiljen spet znova in znova učiti se lekcije o začasnosti ali minljivosti vsega in tega, da znamo svoje pehanje za vedno novimi dosežki tudi ustaviti.

Kadar človek te življenjske umetnosti ali modrosti ne upošteva in se ne zna ustaviti, ga življenje (telo) po navadi z boleznijo ustavi na silo. Tovrstna pretiravanja nam lahko podarijo kronična obolenja. Vsak, ki si torej želi ostati mlad ali pa vsaj mladosten, mora zelo skrbeti za svoje telo in zdravje in se predvsem imeti rad. Zdravje je edino, ki ga varuje pred boleznijo in staranjem. Zdravje je zaklad. Varujte ga! Varujte ga kot punčico svojega očesa, brez zdravja ste samo še črv, ki gloda vrv, na kateri visi nad breznom praznine.

 

Z dneva v dan vse več sladkornih bolnikov in alergikov, je to predvsem zato, ker sodoben življenjski slog (z vsemi svojimi pomanjkljivostmi) načenja obrambno sposobnost telesa. Uradna medicina zdaj samo omili in blaži tegobe lergikov, ozdraviti pa jih ne more. Marsikdo je alergičen tu-di na medicinske tablete ali pa tudi na živila z dodanimi kemičnimi sredstvi. A človek postane alergičen, ko je energetsko že na meji z boleznijo in izčrpanjem. Zdravniki lahko tem sodobnim bolnikom lajšajo kronične težave, ne znajo pa jih ozdraviti. Ker jih tudi ne morejo. Človek se lahko povsem ozdravi samo sam in to s spremembo življenjskega sloga in prevzemom zdravih in zdravilnih navad. Za svoje zdravje odgovarjamo sami in to že zato, ker naše življenjske navade in naš vsak dan z vsem, kar mislimo in občutimo, neposredno odloča o stanju celic v našem telesu in vseh organov, ki naše telo vsak trenutek ohranjajo pri življenju. Če ne bi pri petinštiridesetih hudo zbolel in nato v ne zdravnikov ali tablet, te knjige zagotovo ne bi napisal. Pred svojo boleznijo sem dvajset let skoraj vsak dan nekaj ur jahal po notranjskih in dolenjskih gozdovih. Ko pa sem pri štiridesetih letih nehal jahati (in smučati) in se povsem posvetil delu, poslu, umetnosti, hrani in drugim užitkom, sem se začel rediti. Sploh nisem opazil, kako zelo sem debel, dokler nisem bil že res pravi debeluhar. Z debelostjo pa so prišle tudi resne zdravstvene težave s trebušno slinavko. Trebušne težave so za človeka skoraj najhujša nadloga. Trebuh je naš motor, in če ta ne dela dobro, potem nič ne dela dobro. Tega se ljudje premalokrat zavedajo in svoji prebavi in prebavnim organom posvečajo premajhno pozornost in nadzor. Te zdravstvene težave (po dvajsetih letih prekipevajočega zdravja) so me končno predramile (prestrašile), še posebno ker sem vedel, da je moj oče, sladkorni bolnik od tridesetega leta starosti, najmanj dvakrat moral v bolnišnico zaradi vnetja trebušne slinavke. K tej moji prebuditvi sta svoje prispevali tudi smrti dveh mojih dobrih prijateljev, le kako leto ali dve starejših od mene. Uvidel sem, da se z življenjem ni igrati, saj lahko človek še prehitro potegne krajši konec.V mladosti in pozneje sem se zdravnikom izogibal samo intuitivno, pozneje pa me je neurejen status socialno nezavarovanega umetnika prisilil, da sem se dobro varoval pred boleznijo, saj si zdravnika preprosto nisem mogel niti privoščiti. Obenem pa sem kot marljivi dolgoletni vaditelj joge začutil, da je absurdno nadlegovati druge ljudi z lastnimi zdravstvenimi težavami. Jogo omenjam na tem mestu, ker sem se prav z njeno pomočjo spet povezal z lastnim telesom in mi tako res ni bilo potrebno nikogar več spraševati: "Kaj pa je z menoj narobe, g. doktor?"

Seveda pa sem se toliko desetletij lahko uspešno izogibal zdravnikov predvsem zato, ker nisem bil nikoli redno zaposlen. "Normalni", torej zaposleni ljudje, morajo hoditi na preglede k zdravnikom in tako prej ali slej postanejo njihove "žrtve". V mladosti so mi zdravniki večkrat prijazno pomagali z nasvetom ali kako drugače. Vendar pa izkušnje kitajskih in indijskih jogijev niso stvar dvestotih ali tristotih let, kot to velja za našo uradno medicinsko znanost, ampak tisočletij. Sam jim bolj zaupam kot naši zahodni (medicinski) znanosti, ki je skorajda še v povojih in na začetku.

Tudi ko sem ob koncu devetdesetih let (minulega stoletja oziroma minulega tisočletja) drugič v življenju resno in hudo zbolel, pomoči nisem iskal pri uradni medicini, čeprav sem bil takrat zavarovan kot občan in bi lahko. Ne, raje sem obiskal gospo Johano iz Avstralije, specialistko za nutricionizem, da mi je sestavila dietni program za naslednje leto in pol do dve leti. Nato sem še malo razmišljal in si sestavil poseben celovit program naravnega zdravljenja, s katerim sem se v nekaj letih pozdravil in katerega vam predstavljam v tej knjigi.
Na srečo sem imel na področju zdravljenja že kar nekaj pozitivnih izkušenj iz mladosti, ko sem pri osemnajstih letih hudo zbolel za zlatenico, sem bil prvič prisiljen v hudo dieto ter strog režim okrevanja. Da bi takrat razumel svojo bole-
zen, sem šolsko znanje o človeškem telesu začel poglabljati in širiti, obenem pa sem se v želji po boljši koncentraciji začel uriti v hatha jogi, nato pa še v radža jogi. Še največ časa pa sem posvečal vprašanjem dihanja in še posebno jogijskim
dihalnim vajam ali pranajami. Moj prvi prototip sedanjega programa naravnega zdravljenja, ki ga predstavljam v tej knjigi, je torej nastal že leta 1975, ko mi je prvič pomagal povsem povrniti življenjske moči in zdravje. Le da sem takrat uporabil hindujsko jogo, drugič pa taoistično jogo.

Ko sem torej v 46. letu starosti drugič resno zbolel, sem bil, kot rečeno, že pravi debeluhar. Zato sem seveda vedel,da je hujšanje prva naloga na poti k okrevanju. Zaradi takrat precej intenzivnega življenja s številnimi delovnimi obveznostmi se nisem odločil za post, ampak za strogo razstrupljevalno in očiščevalno dieto. Obenem pa sem svoje življenje in delo počasi preusmerjal v mirnejše in tišje vode. Enako svetujem tudi tebi, dragi bralec. Če je vaše delo preveč stresno, ga raje zamenjajte.

Se nadaljuje ......

 

BREZPLAČNA POŠTNINA

naroči na amalietti@amis.net 

CENA KNJIGE  19 eur.
 

ŽITO? Ne, hvala!

Kje, kako in zakaj so leta 1948 okrnili Hipokratovo zdravniško zaprisego in tako zaradi napačne prehrane odprli prosto pot boleznim in invalidnostim, zdravnikom pa so s spremenjeno zaprisego zavezali oči. Odvežimo jim jih, da nas bodo opozarjali in zdravili s pravim vpogledom v razloge za naše bolezni! Posledica bo sprememba prehrane doma, v vrtcih, šolah, …, boljši odnosi in boljše zdravje.
Doktrine našega zdravljenja določajo v Združenih državah Amerike in še kje drugje na zahodu, zakaj pa ne pri nas v Sloveniji? Sodobno biološko orožje se skriva v neznanju in celo v pšeničnem zrnu. To svojemu jedcu najprej spremeni značaj, potem pa ga zasiplje z boleznimi ... Neustrezna hrana nas namreč pohablja, svetovna farmacija pa nas medtem ropa. Slovenska medicina, poglej nad in pod oblake! 


Zakaj se je kapital umaknil v betonska mesta?
 
Znanja raziskovalcev v laboratorijih so zelo napredovala. Meritve reakcij živih organizmov so že dolgo tema, ki jo znanstveniki preizkušajo vsako minuto 24 ur na dan. Iz teh raziskav je bila napisana tudi knjiga, ki so jo s knjižnih polic v Sloveniji razgrabili v nekaj urah ali dneh. Pred tem sem jo brala v hrvaškem prevodu. Knjiga je govorila o skritem življenju rastlin: Tajni život biljaka, avtorjev Petra Tompkinsa in Christopherja Birda, 1973. Čez mejo na hrvaških knjižnih policah je dosegljiva verjetno še danes.

Avtorja govorita o spominu rastlin in kako se rastline odzivajo na ljubezen, bolezen, hudobijo, upanje, trpljenje ... Po raziskavah, ki so opisane v tem biseru sodobnega znanja, se razjasni tudi bivanje mikroorganizmov v telesu posameznika. V naši lupini živi skoraj neskončno število nenehno migetajočih celic. Vse dihajo. Ene so nam lastne, druge so gostje, ki jih potrebujemo za
delovanje sistema. Smo kot vesoljska ladja, ki nosi potnike, ki jo krmijo, znotraj nas so tovarne za predelavo, potovalne agencije, energetski centri, dvigala, pretočne črpalke, telefonija, centrale ...in naše misli – svobodna volja?
V naravi živijo rastline v sožitju.

Tisti, ki ureja ekološki zelenjavni ali permakulturni vrt, ve, katere rastline sadimo skupaj, katere si pri rasti pomagajo in katere preganjajo sosedove sovražnike. S posebnim znanjem rastlinskega sveta ustvarjamo harmonično rast vrtnin, ki so nam v veselje ob pogledu in pri hranjenju. Vsaka rastlina je posebna. Tako vzgojene rastline so tudi z vidika prehrane bolj zdrave. Kakšne energijske tokove pa ustvarjamo pri delu in v odnosih do soljudi? V omenjeni knjigi je opisano, kako fikus, ki je bil v prostoru, kjer se je zgodil umor, prepozna morilca, če ga ponovno pripeljejo v sobo. Opisano je, kako rast-
lina zazna naše misli v trenutku, ko jih pošljemo iz oddaljenega kraja. Ni časovnega zamika, ni hitrosti. Obstaja samo golo dejstvo, da je misel tu in tam v istem hipu. Te meritve postavijo na glavo vse, kar je človeška znanost dosegla na področju razumevanja fizičnega sveta. Če imajo rastline spomin, se jih kapitalski trusti bojijo veliko bolj kot soljudi. Zemlja se zdravi sama. Živa
bitja se borijo za svoj obstoj z medsebojnim sodelovanjem. Slovenski pregovor pravi: "Tudi neumen kmet ima debel krompir." Če biti neumen pomeni biti prijazen, dober, sočuten, potem je stvar dokaj jasna, logična in me nič več ne preseneča. Drugih vzročnih povezav v tej smeri si ne upam iskati ali tolmačiti.

Domače divje živali
 
Ob gradnji hiše smo spoznali marsikaj tudi o drugih prebivalcih na naši gradbeni parceli. Dva dogodka sta obogatila pogled na naš vrt in naše domovanje in na živali na nebu nad nami.

OSE in SLIVE – Ob poti, ki vodi mimo garaže, je rasla stara sliva. V bližini je vodnjak in sliva je bila polna, ne glede na to, da je bilo vreme nam graditeljem naklonjeno in je bilo poletje skoraj brez dežja. Slive so zorele in zorele in po razmisleku smo se odločili, naj drevo le še zadnjič obrodi, da jih bomo pojedli ali naredili iz njih sladice. V toplem prehodu v jesen so se ob prvem večjem neurju zreli sadeži vsuli na tla. Slive niso bile žlahtne in so, ko so popadale na trda tla, počile. Tako je na tleh nastala sladka preproga iz razmazanih sliv. Ta ponudba ni ušla osam. 

Nekega dne smo se zavedli, da vsakič, ko gremo mimo drevesa, zaslišimo brenčanje in ose se dvignejo ter odmaknejo od poti. Tako so se tisto jesen umikale vsakemu, ki je šel po tej stezi. Tudi stokrat na dan. Vedno so se trumoma dvignile kot glasni oblaček na razdaljo metra in se mirno spustile nazaj na tla takoj za zadnjim korakom mimoidočega. Na vrtu sta se igrala domača otroka, stara dve in štiri leta, in ni me bilo strah, da bi ju ose pičile ali obletavale. Tisto davno pozno poletje so se s plodovi nahranile ose, veliko plodov je končalo na naših krožnikih, a vsi mi, domači in mojstri delavci, smo z malimi živalicami bivali v popolnem sožitju. Graciozno velikodušna je bila poteza živali, da se neutrudno umikajo, in spominjale so me na podobo voljne zadovoljne množice. Posamezniki v množici delujejo enotno in dostojanstveno, če se jih le pusti, da v miru živijo.

Mala PODGANA in PTICE – Ob isti garaži le kako leto pozneje smo zaključevali s polaganjem drenažne cevi za odvodnjavanje terena pred vhodom v garažo (garažnih vrat še ni bilo). V lepem sončnem popoldnevu smo brkljali po vrtu pred hišo v predelu pred garažo. Nenadoma smo zaslišali grozeče vreščanje ptic nad nami in okoli nas. Od vseh strani so se zapodile proti
nam. Začudeni smo gledali, kaj se dogaja, ko so se zapodile v garažo. S pogledom smo jim sledili in po garaži je zbegano tekala mala podgana in pred pticami pobegnila nazaj v odprt jašek talne kanalizacije. Ptice so odletele, mi pa smo osupli obstali.
Zaprli smo jašek. "Kaj imajo ptice proti podganam?" Še danes ne vem. Po tem dogodku sem vedno živela z vedenjem, da nam ptice varujejo hišo in vrt. Res je, da nisva preganjala ptic, pomagala, če se je kaka ujela med gradnjo in jo osvobodila, pod streho so bila gnezda in so še danes. Sinica gnezdi v kovinski cevi nosilca koša za košarko.

Živi svet je vedno tudi svet sočutja in sožitja, osmisli trud in
večer in jutro in dež in sonce in zimo in smeh in nasmeh in ...

Ženevska deklaracija, prisega zdravnikov po letu 1948

NA KRATKO: Kar tako, ne da bi vprašali evropskih bolnikov, so iz Hipokratove zaprisege (Sovretov prevod) izločili (vsaj eno vrstico) 4. točko, v kateri je sicer pisalo: "da bom dietetična načela po svoji vesti in vednosti uporabljal v prid
bolnikom ter od njih odvračal vse, kar bi jim utegnilo biti
škodljivo in nevarno."

NA DOLGO: Pomembneži, strokovnjaki, politiki, finančniki itd., ki so (verjetno se ve kdo) sklepali dogovore in določali vsebino Ženevske konvencije, so si podobno kot leta 1937, ko so prepovedali pridelavo konoplje zaradi interesa industrije (lastnikov patenta) s proizvodom najlona (vrvi) koncerna DuPont in I. G. Farben (podatek je iz revije JANA št. 37, 10. 09. 2013, članek: "Vsaka gospodinja je lahko že jutri kriminalec" avtorice Tina Nika Snoj) pripravljali teren za prodajo novih izdelkov na področju farmacije in popolnoma prosto pot pri pridelavi in predelavi prehrane, sredstev za zatiranje škodljivcev, gensko tehnologijo, itd.

Engdahl (str. 200, b. s.) in še bolj pogumno Holllingsworth Elaine (Vzemite zdravje v svoje roke, prevod 2014) razgaljata naravo sodobnega svetovnega zdravstva med drugim tudi za območje Avstralije in Nove Zelandije. Ne bojijo se odkrivati povezave med zdravjem in uživanjem hrane. Povzročili so izgubo znanja zdravljenja z dietami in zakrili-prepovedali vedenja o vzročnosti
med boleznimi in živili. Nekateri so verjetno prav dobro vedeli, kaj delajo. Večino so pahnili v kronične bolezni, če ne v eno, pa v drugo.
Narava ne pozablja.
Od države lahko zahtevamo le, da bo ravnala v sklad ....

....nadaljevanje preberi v knjigi

Odvisnosti, uradne razlike med odvisniki

Kako se je leta 2000 odvisnosti lotevala naša država Slovenija in koliko od teh informacij je prišlo do vas preko medijev, se prepričajte sami. Znanje je! Svet za varstvo okolja Republike Slovenije je izdal kratko kvalitetno literaturo: Zbirka USKLAJENO IN NARAVNO, zvezek 4, ZDRAVJE IN OKOLJE – KAKOVOST OKOLJA IN ŽIVLJENJA KONEC 20. STOLETJA.
Prilagam odlomke iz posameznih strani:

Str. 43:
"Mnogo ljudi vse bolj stresno ž ivi, na primer velika skupina zaposlenih intelektualcev in posebno mater med njimi, mali podjetniki, šolarji in študenti, kmetje, sploh t.i. srednji sloj. Vsi so stalno preve č obremenjeni, vendar njihovi dohodki ne zadoščajo za vse današnje potrebe. Čeprav v večji meri živijo v higieni č nih stanovanjih in hišah z vrtovi, zbolevajo zaradi nenehne napetosti in stresa, nezanesljive zaposlitve, pomanjkanja rekreacije in onesnaženja okolja, mladi pa tudi zaradi osamljenosti."

Str. 45:
"Stresni na č in ž ivljenja, hlastanje za materialnimi dobrinami pa seveda niti posameznikom, ki delajo v boljših delovnih okoljih, kljub avtomatizaciji in robotizaciji ne puš č a ve č č asa za normalno življenje. Tako kot se ve č a prepad med revnimi in bogatimi, se v razvitih dr ž avah ve č a tudi prepad med nezaposlenimi in tistimi zaposlenimi, ki so na delovnem mestu vedno bolj obremenjeni."

Lahko govorimo, da je današnja civilizacija tudi civilizacija skrajnosti. Odgovor na vprašanja, kaj storiti v prihodnje, da bo civilizacijskih bolezni manj, ž al ne moremo iskati samo znotraj zdravstva, znotraj medicinske doktrine. Zaradi izrazito naglega razvoja zdravstvene stroke je danes na tem področju veliko večjaspecializacija, ki se ukvarja z vedno manjšim podro č jem, saj je le na ta nač in mogoče obvladati znanja in tehnološke postopke ter uspešno zdraviti bolezni ali bolezenske znake. S tem pa zdravimo bolezen in ne človeka. Seveda je odgovor, kako naprej, zelo preprost. Če je skupni imenovalec potrošništvo, ki uničuje človeka in naravo, je potrebno spremeniti smer.
Iz materialnosti, torej "imeti" bo treba narediti duhovnost oziroma "biti".
Ali je to v današnjem č asu, ko kapital vodi civilizacijo v sebi želeno smer, pri tem pa mnogokrat pozablja na posledice, sploh mogoče? Možnosti seveda obstajajo. Daljša ž ivljenjska doba in dobro zdravstveno varstvo nam omogo č ata boljše življenje. Spremeniti pa moramo sebe, naš odnos do narave in predvsem naš odnos do generacij, ki prihajajo, da bodo tudi naši zanamci
lahko čudovito potovali na modro zelenem planetu zdravi in zadovoljni."

Mi sami gradimo svoje telo, ga hranimo, obremenjujemo, zdravimo, negujemo in ustrezno varujemo pred poškodbami.

.....naprej beri v knjigi....

BREZPLAČNA POŠTNINA

 naroči na amalietti@amis.net

cena knjige 25 eur

MILAREPA

Pripoved o življenju in razsvetljenju svetnika

Jaz sem veliki in slavni Milarepa,
sin Spomina in Modrosti,
osamljen, nag starec.
Iz ust vije se mi hvalnica
in Narava je moja knjiga.
S palico železno v roki
jaz, Učitelj Svetlobe in Duha,
prečkam razburkano
Morje življenja.
Moja dela in čudeži
niso odvisni od
zemeljskih bogov!

          Prvo poglavje

ROJSTVO

O, čudež! Ko je stal pred jamo, v kateri je bival, in se je imenovala Dopapuhk (Želodcu podobna Jama) v Najanangu, so slovitega učitelja Mila Repa Dordžejsa (Nasmejani Vadžra), najvišjega Heruko med vsemi jogiji, obkrožali veliki učenci in privrženci, prebujene jogine in velike Bodhisattve. 1 To so bili: Rečung Dordže Drakpa (sloviti Vadžra), Šiva o Repa (Pojemajoča Luč), Repa Ngandzonga, Repa Sebana, Khira Repa (Lovec), Repa Digoma, RepaLena, Sangje Kjab Repa (Razsvetljeni Varuh), Šengom Repa (Puščavnik iz Šena), Učitelj Šakjaguna in drugi. Med njimi so se bile tudi ženske častilke: Iegse Bum (Sto tisoč Kreposti) in Šen Dormo (Vadžra Šena). V zboru je bilo tudi pet Nesmrtnih Sester iz Čering Čenga in druge dakine, ki so dobile božanska telesa. Tam so se zbrali tudi ogovi ter moški in ženske. Učitelj je v skladu z učenjem Mahajane pognal Kolo Svetega Zakona. Medtem je bil Rečung v svoji celici v globoki kontemplaciji. Vso noč je sanjal ene same sanje: V bajni deželi, imenovani Ugajen (Prebivališče Dakin), je prišel v veliko mesto, v katerem so hiše zgradili in prekrivali z žlahtnimi
kovinami, prebivalci tega mesta pa so bili čarobno lepi, odeti v svilo in okrašeni z nakitom iz človeških kosti in žlahtnih kamnov. Niso govorili, temveč so se samo radostno smehljali in si izmenjevali samo hitre poglede.
Med njimi je bila tudi privrženka Lame Tepuhveja z imenom Bharima, ki jo je Rečung nekoč spoznal v Nepalu. Njena oblačila so bila rdeča in videti je bilo, da je njihova voditeljica. Rečungu je rekla: "Srečna sem, da si prišel, posinovljenec". Po tem pozdravu ga je odvedla v dvorec, zgrajen iz žlahtnih kamnov in poln neštetih lepot, ki vzburjajočute. Sprejela ga je kot častnega gosta in mu postregla pri mizi, ki se je kar šibila od vseh dobrot.

Nato je rekla: 

"V tem trenutku v Ugajenu Buda Mikjupa, Nespremenljivi, pridiga Doktrino. Če si jo želiš slišati, posinovljenec, ga bom prosila za dovoljenje." Rečung je hlepel po tem, da bi jo poslušal, in je odgovoril: "Da, da!" Skupaj sta odšla. Sredi mesta je Rečung uzrl velik in visok prestol iz žlahtnih kamnov. Na njem je sedel Buda Nespremenljivi in je bil bolj sijajen in vzvišen, kot ga je sicer videval pri svojih meditacijah. Sredi morja učencev je pridigal o Doktrini. Ta prizor je Rečunga opil s tolikšno radostjo, da se je zbal, da bo omedlel. Bharima mu je rekla: "Posinovljenec, za hip me počakaj tukaj. Prosit grem za dovoljenje." Odšla je naprej in njeni prošnji je bilo uslišano. Tedaj se je Rečung vrgel na tla pred Budo. Zaprosil ga je za blagoslov in dovoljenje, da ostane tukaj in posluša učenje. Buda ga je za hip pogledal, se mu nasmehnil in Rečung je pomislil: "Kako sočutno me gleda!" Ko je potem poslušal zgodbo o rojstvu in življenju Bud in Bodhisattev, so se nasršile vse dlake na Rečungovem telesu in on je verjel. Na koncu je Buda povedal zgodbo o Tilopi, Naropi in Marpi, ki je vse osupnila veliko bolj kot vse prejšnje, njeni poslušalci pa so čutili, kako se jim krepi vera. Ko je končal, je Buda razglasil: "Jutri bom povedal Milarepovo zgodbo, ki je še bolj čudežna od vsega, kar sem vam povedal doslej. Naj pridejo vsi in slišijo."Eden od učencev je rekel: "Če obstajajo dela, ki so še bolj čudovita o teh, o katerih smo zdaj slišali, potem njihova čudežnost zagotovo presega vse meje." Drugi so rekli: "Kreposti, ki so nam bile pravkar predstavljene, so plod duhovnih zaslug, nakopičenih v neštetih življenjih, in odstranitve slepil in želja. Milarepa pa je v enemu samemu življenju in v enemu samemu telesu dosegel enako popolnost."

Nato je prvi rekel: "Če ne bomo prosili za prav takšno učenje, nismo vredni, da bi bili učenci. Zato moramo zanj zaprositi z vsem srcem."

Nekdo je vprašal: "Kje pa je Milarepa zdaj?"

Drugi mu je odgovoril: "On je v Budovem kraljestvu Ngonge ali Ogmina." Tedaj je Rečung pomislil: "V resnici Učitelj živi v Tibetu in edini namen vsega, kar se zdaj odvija tukaj, je, da v meni prebudi navdušenje. Zaradi blaginje vseh bitij bom tudi sam prosil Učitelja, naj nam pove Milarepovo zgodbo." V tistem trenutku ga je Bharima prijela za roko in rekla: "Posinovljenec, ti si razumel!"

Ob zori se je Rečung prebudil. Čutil je, da njegovo notranje zaznavanje ni bilo še nikoli tako jasno niti njegova kontemplacija bolj temeljita. Spomnil se je sanj in premišljeval naprej: "Slišal sem učenje Nespremenljivega Bude med ugajenskimi dakinami. To je resnično zelo nenavadno, vendar pa je še bolj čudežno, če človek sreča spoštovanega Učitelja Milarepo. Rečeno je bilo, da Učitelj živi v Ngongi ali Ogminu." Tedaj se je Rečung pograjal: "Kako neumno je misliti, da Učitelj živi v Tibetu! S tem človek zgolj povzdiguje samega sebe in kaže svoje pomanjkljivo spoštovanje. Predvsem je Učitelj Buda v telesu, jeziku in duhu, njegova dela pa so nepojmljivo velika in globoka. In ti, neuki norec, pozabljaš, da kjerkoli je pač učitelj, tam je Ogmin ali Ngonga.  Tisti, ki je učil Doktrino, in vsi, ki so ga poslušali, Bharima in vsi drugi, so namigovali na to, naj jaz zaprosim Učitelja za to zgodbo in to bom tudi storil." Do Učitelja je začutil strastno vdanost in molil je k njemu iz globine srca in iz same srčike svojih kosti. Ko je tako potonil v kontemplacijo, je v nekem trenutku razsodnosti zagledal pet čudovitih mladenk, ki so stale pred njim s cvetličnimi kronami in v oblačilih Ugajena; ena je bila v belem oblačilu, druge pa v modrem, rumenem, rdečem in zelenem. Ena od njih je spregovorila: "Jutri bomo slišale zgodbo o Milarepi, saj jo tudi me pridemo poslušat." Druga je rekla: "Kdo bo prosil zanjo?"
Naslednja je odgovorila: "Prosili ga bodo veliki duhovni sinovi," njene oči pa so se nasmehnile Rečungu. Mladenka je nadaljevala: "Prav vsakdo bi bil srečen, če
bi lahko slišal takšno učenje. Ob tej priložnosti se mora vsaka od nas nanj obrniti z molitvijo." Druga je nadaljevala: "Prositi za zgodbo je dolžnost starejših učencev, naša naloga pa je, da širimo in varujemo učenje." Po teh
besedah so dekleta izginila kot mavrica. Tedaj se je Rečung prebudil iz transa. Na nebu je sijalo sonce zore, on pa je v svojem srcu premišljeval: "Te sanje
povsem razumem! Pravkar mi je pot pokazalo Pet Nesmrtnih Sestra. "
Ko se je povsem prebudil, si je Rečung pripravil obrok, nato pa je zadovoljen in veder odšel poiskat Učitelja. Zagledal ga je, obdanega z redovniki, učenci in laičnimi privrženci, ki so bili vsi skupaj na kupu zelo pisani na pogled. Rečung se je Učitelju priklonil in ga pobaral po zdravju. Nato je postal pred njim na kolenih, sklenil dlani in takole prosil: "Spoštovani in plemeniti učitelj, v korist
čutečih bitij so Bude v preteklosti že zdavnaj povedale zgodbo o dvanajstih zaslugah svojih življenj in drugih nepojmljivih dejanjih osvoboditve. Na tak način se je Budovo učenje razširilo po svetu. V naših časih pa imajo srečni iskalci priložnost, da jih na njihovi poti osvoboditve vodijo Tilopa, Naropa, Marpa in vsi drugi svetniki, katerih življenja dobro poznamo. O, plemeniti Učitelj, poučuj svoje učence in vse srečnike, ki bodo postali tvoji častilci v prihodnosti, ne nazadnje pa tudi zaradi vseh drugih čutečih bitij, ki jih boš odvedel po poti osvoboditve. Zato nam, o, milostni Učitelj, pripoveduj o poreklu svoje družine, govori nam o svojem življenju in svojih delih." Tako ga je zaprosil. "Moj rod se imenuje Khajungpo, moje družinsko ime je Djosaj, osebno ime pa Milarepa. V mladosti sem storil veliko zla, kot zrel sem prakticiral nedolžnost, zdaj pa sem prost boga ter dobrega in zla, uničil sem namreč korenino delovanja karme in v prihodnosti ne bom imel več nobenega razloga za delovanje. Če bi povedal še kaj več, bi priklical samo jok in smeh. Jaz sem že starec, zato me pusti pri miru."
Tako je povedal. Rečung se je priklonil in izrekel svojo prošnjo: "Plemeniti Učitelj, najprej si z velikansko samoodpovedjo in odločnostjo prepoznal skrite resnice. Potem ko si se z vsem svojim bitjem predal meditaciji, si dosegel prebujenje glede prave narave stvari in stanja praznine. Ker si zdaj prost karmičnih verig, te prihodnja trpljenja ne zadevajo. To vemo prav vsi. In prav zato si vsi tako močno želimo slišati o tvojem rodu Khajungpo in tvoji družini, zakaj so te poimenovali Mila in zakaj lahko zla dela tvoje mladosti in dobra dela v tvojih zrelih letih v nas prikličejo solze in smeh. Naj se ti vsa čuteča bitja zasmilijo in nikar ne ostani v globinah ravnodušnosti, te rotim; povej nam svojo celotno zgodbo. In to mojo prošnjo podprite vsi vi, bratje in sestre s Poti, pa tudi vi, laiki, ki vas je sem privedla vaša vera!"
Po teh svojih besedah se je Rečung večkrat priklonil.

Se nadaljuje ...str. 15

Modrost njegovega duha osvetli vsa stanja resničnosti in mu prinaša sposobnosti nadčutnega ter izpolnitev. Po poteh prebujenja odmeva njegov brezhibni govor o šestdesetih krepostih, ki poučuje živa bitja v skladu z njihovimi sposobnostmi in področji, ki pritegujejo njihovo pozornost. Na telesu prebujenega lahko vidimo sto dvanajst sledi in znamenj popolnosti.

Milarepa se je rodil leta 1052 in umrl leta 1136. Zapustil je številne pesmi, to pripoved o njegovem življenju, za njim pa je ostalo veliko učencev. Bil je vodja Sekte Kagjupa (tudi Kargjutpa) vadžrajanskega (mahajanskega) budizma in sicer njene Hitre Veje (NjeBrud), ki jo je ustanovil Tilopa, nadaljevala pa sta jo Naropa in Marpa, imenovan Prevajalec. Zato Vejo sta značilna predvsem ezoterični nauk in tantrizem.