KIDANJE VEZA (Phyllis Krystal)

PRETRGATI VEZI

V Beogradu sem obiskala knjigarne, te so imeli nekaj svetovnih uspešnic a prav ničesar, kar bi ustrezalo mojemu zanimanju in okusu za nakup. Po lockdownu od epidemije se je knjižna ponudba zelo razrečila. Pričakovala sem kontraverzne knjige s končljivimi vsebinami o situacijah, ki so se nam dogajale. Po vsebinah sodeč je bilo izdajanje knjig v mejah sprejemljivega europskega ustroja. Ničesar kar bi odstopalo od povprečja ali celo kataloškega standarda. Nekaj popularnih uspešnic iz komercialnega amerškiga knjižnega kataloga s katerimi se lahko primerjajo muhe enodnevnice, ki pa niso ravno trajni nakup. Namreč iščem knjige, ki ti poženejo iskrice v glavi tudi takšne, ki jih v različnih obdobjih svojega življenja večkrat primeš v roke. V njih vedno odkriješ nekaj novega. Tokrat v knjigarnah tega ne najdem in pogledam še v antikvarjate. Nekaj enciklopedij in specialnih knjig že še najdem, toda nič kar bi me pripravilo do tega, da te odnesem domov. Malce začudeno si pravim: "Ali bom iz Beograda odšla brez knjig? ", namreč kamorkoli grem si kupim nekaj knjig. Tako kot v Londonu kjer sem našla resnično ogromno ponudbo v največji knjigarni Waterstones Piccadilly. Posebne knjige, ki niso spadale pod komercijalno uspešne so bile sila dobre in vredne branja. Hodim po ulici in zavijem v manjšo ulico sredi trga in zagledam stojnico na kateri se kopičijo knjige - raznovrstne knjige iz leta 1990-1998 pregledujem in med njimi najdem nadvse zanimivo "ezoterično" branje. Naenkrat postane vrečka premajhna, da bi lahko nesla vse s seboj. Vzamem samo tiste, ki mi bodo resnično v pomoč in večkratno branje torej "popularna psihologija".

Kako se osvoboditi lažne varnosti in negativnega programiranja

Vsi smo povezani z nevidmi nitmi, ki so del družinskega in kulturnega okolja ali pa so posledice na globoko zasidrane strahove. Čeprav se te spone zdijo kot sidro, ki drži negotovost pod nadzorom, so to stare vezi ali veriga, ki nam onemogoča da si ustvarimo svoj vrednostni sistem in vzpostavimo stik s svojo osebnostjo. Kako omilimo ali prekinemo vezi, ki nas omejujejo in vežejo na preteklos ter s tem povzročajo, da ne zaživimo polno in srečno življenje.

V tej knjigi je prikazana metoda s katero je mogoče "osvoboditi" se lažne varnosti. Ta metoda vam pomaga, da postanete samostojna in polna oseba, ki se zaveda svoje notranje misli in modrosti. Pri raziskovanju sem stopil v stik s kolegi in kolegicami - skupaj smo raziskovali različne metode v upanju, da nam bodo v pomoč pri iskanju smisla življenja. V obdobju dvajsetih let smo se spraševali o pomenu, usmeritvi in identiteti življenja. Slutili smo, da obstaja nekakšen praktičen način s katerim bi lahko nadaljevali raziskovanje na vprašanja.

Najprej smo se naučile uporabljati trikotnik kot osnovo za delo s katerim se povezujemo z višjim jazom, modrostjo v vsakem od nas z težnjo po vodstvu. Namreč ta izvor je vedno dostopen, če ga potrebujemo to izrazimo.

Ob pričetku smo vizualizirali svetle linije katere nas združujejo v višini tal. Ena od nas je bila na točki A, duga nasproti, na točki B. Potem smo si predstavljali linije svetlobe kako se vzpenjajo čez korensko čakro vrh glave in naprej dokler se ne združijo v točki C, ki je vrh našega trikotnika in to je točka s katero se povežemo z višjim jazom - mesto na katerem postanemo eno. Sčasoma smo to višjo točko poimenovali Visoki C (High Consciousness) in od tedaj smo vsak naš sestanek začeli z prepustitvijo višjemu vodstvu ter v stanju prejemanja.

Na temelju izkušenj, ki smo jih pridobile z delom različnih skupin in posameznikov smo ugotovili, da je pojem visokega C dojemljiv vsem neglede na kulturno in družbeno okolje. Večina ljudi, ki iščejo po smislu življenja imajo nekakšno pa čeprav nejasno idejo o tem, da v vsakem posamezniku obstaja moč, ki se "transcendira" omejeno zavestno osebnost. Samo s tem iskanjem pomoči pokažejo, da so prišli do spoznanja, da jih analitičen um zavira pri razkrivanju dejanskih vzrokov problema. Kako priti v stik s to višjo modrostjo, ki prebiva v njih samih? Lahko s pomočjo hvaležnosti nadaljujejo z iskanjem. Delo prek točke visokega C se v osnovi razlikuje od drugih metod pri katerih je uporabljen analitičen um - zdravnika ali terapevta, ki je vedno v poziciji avtoritete - se pri tej metodi svetovanja poteka vzdolž osnove trikotnika, in teče od ene zavestne zavesti do druge. Vrsto let smo zbirali material o različnih temah, skupaj z odgovori na mnoga vprašanja smo razvili tehniko s katero lahko pomagamo sebi in drugim pri osebnih problemih. Predvsem sedaj, ko je porast zanimanja za psihološke in duhovne teme je ta metoda postala moderna. Danes še posebej mlade zanima delo na sebi. Upam, da bodo s pomočjo teh metod in tehnik odkrivali vse več odgovorov na vprašanja o smislu življenja in na ta način raziskujejo sebstvo kot celoto.

Kamena strela: proti nemoči oz. šibkosti

Rožnati kremen: dobro počutje in sproščanje živčevja

Oranžen kalcit: samozavest in spodbuja regeneracijo kosti in vezi

Aventurin: vitalnost, poživitev, vedrina, mirnost

Ametist: duhovnost

In še mnogo več si lahko prebereš ....

KRISTALI ZA DUŠO ali kako prisluhniti kristalom?

Razumevanju in spoznavanju kristalov - Zaznavanju in prenosu moči kristalov

Kako se povežemo s kristalom? - Kdaj poseči po kristalih? - Kako kristali delujejo? - Astrološka znamenja in kristali – Luna in kristali – Meditacija s kristali

Zapisi so zbrani na podlagi fizičnih in nadčutnih lastnosti, pripisanih določenemu kristalu. Kako prisluhniti kristalom je priročnik, ki nam pomaga tako razumeti lastno naravo kot spoznavati kristali. Najbrž boste tudi sami odkrili, da so ti resnično nekaj posebnega.

Poglej si knjigo:

www.eliza.si

KRISTALI ZA DUŠO IN TELO....

Kako prisluhniti kristalom

Čas neumorno teče in na poti se srečujemo z raznovrstnimi izzivi. Tako je nastajala tudi moja naslednja knjiga.

Knjiga je nastajala tekom močne življenjske izkušnje, skozi katero sem morala povsem sama. Preko poslušanja skozi telo in zaznavanja območji so name delovali povsem terapevtsko. To je bila resnično moja prva pomoč.

Kako pa lahko kristale uporabimo danes si preberite v naslednjih vrsticah.

ZAŠČITA ZA DOM

Kristale postavimo v prostor za energetsko pretočnost in izboljšanje počutja v bivalnem prostoru. Lahko namestite Hematit ali Kameno strelo v bližino vrat ali oken in ta bo očistil energijo, ki vstopa v vaš dom. To velja tudi, če je iz kateregakoli razloga zastala energija v vaši hiši.

NEMIR IN NESPEČNOST

Ljudje, ki živijo v mestu, čutijo, da vibracije mesta motijo njihov dom, zaradi česar se počutijo kot, da se ne morejo umiriti v lastnem domu. Drugi imajo lahko težave s spancem, tako da je priporočilo, da si pod vzglavje položimo Hematit. Ob neprijetnih sanjah in nočnih morah pa si lahko pomagamo z Labradoritom. Morda vas bo ta popeljal v globok in miren spanec.

ELEKSIR ZA JUTRANJO PREBUDITEV

Morda še ne veste, da je voda najdragocenejši vir za naše telo in skoznjo se prenašajo informacije. Voda ima sposobnost zbirati in hraniti informacijo kristala, ki ga potopimo vanjo. Obenem pa deluje tudi očiščevalno. Kristal lahko vstavite v stekleničko z vodo, tako boste imeli pri roki naravni energetski napitek. Tekom dneva si napolnite telo s čisto energijo in se uglasite z vibracijami iz kristalne vode ter svojim namerami.

Kamena strela: proti nemoči oz. šibkosti

Rožnati kremen: dobro počutje in sproščanje živčevja

Oranžen kalcit: samozavest in spodbuja regeneracijo kosti in vezi

Aventurin: vitalnost, poživitev, vedrina, mirnost

Ametist: duhovnost

In še mnogo več si lahko prebereš ....

KRISTALI ZA DUŠO ali kako prisluhniti kristalom?

Razumevanju in spoznavanju kristalov - Zaznavanju in prenosu moči kristalov

Kako se povežemo s kristalom? - Kdaj poseči po kristalih? - Kako kristali delujejo? - Astrološka znamenja in kristali – Luna in kristali – Meditacija s kristali

Zapisi so zbrani na podlagi fizičnih in nadčutnih lastnosti, pripisanih določenemu kristalu. Kako prisluhniti kristalom je priročnik, ki nam pomaga tako razumeti lastno naravo kot spoznavati kristali. Najbrž boste tudi sami odkrili, da so ti resnično nekaj posebnega.

Poglej si knjigo:

www.eliza.si

Lokvanjev vrt

Skoraj celotna tibetanska književnost je verske narave, kar zrcali tudi naš izbor, saj razen pripovedk in življenjepisov živih Bud vsebuje tudi več obrednih besedil in dve Knjigi mrtvih (Bardo Thodol), izbrane misli razsvetljenega meniha, tantrične pesmi petega Dalaj lame in ljudsko vraževerje o smrti ter tako ponuja celovit prerez dometa tibetanske književnosti.

Tibetanska budistična vera je mahajanska veja Budovega učenja, imenovana vadžrajana, in – skupaj z zenom – velja za edino "kratko ali direktno pot", saj svojim

aspirantom omogoči doseči razsvetljenje še v tem življenju. Budizem je v Tibetu sicer izpodrinil domačo šamanistično vero, imenovano bon, pri tem pa ohranil številne njene sestavine in se zato preoblikoval v novo mahajansko vejo učenja – vadžrajano, ki je po svojem izgona iz Tibeta postala menda že najbolj znana in priljubljena budistična veja na svetu, saj njen voditelj Dalaj lama po vsem svetu širi moč sočutja, te srčike Budovega učenja.

,,Tisto kar imamo za neznanje ali znanje , je zgolj koncept našega duha, ki nima nič skupnega z resničnostjo. ``

PRIPOVEDKA O LOKVANJEVEM VRTU

IZ ŽIVLJENJA ČUDODELCA RALOPE

IZ ŽIVLJENJEPISA CONG KAPE

FOVA

MOLITEV MANDŽUŠIRIJU

PREGOVORI LAME RDŽA DIGJILA

PESEM DEŽELE LOB

FILOZOFSKA POEZIJA SARAPE

ŽELJA KINTUJA ZANGPOJA ZA REŠITEV NEŠTETIH BITJI, ki nemočno blodijo v krogu ponovnih rojstev

KRALJ TI SRON DE CEN

ZAPISKI O KRALJU SRONGU BISTANU GAMPOJU

         ZGODBA O ISKANJU DREVESA KORIŠISA

BARO DOS TOL

CANG JANG, ŠEST DALAJLAMA, SVOBODOUMNI PESNIK 

TIBETANSKA VEROVANJA O SMRTI

SPREMNA BESEDA

Zbirka Vadžrajana

Lokvanjev vrt

Tibetanske pripovedke in obredna besedila

Prevod: Peter Amalietti

224 str., 15 x 21 cm, MPC 19 EUR

Dantejevo življenje

Te nadvse realistične in prepričljive Boccacciova upodobitve Dantejevega lika, življenja in njegovega književnega opusa ne odlikuje le vrhunski slog pisanja in velika duhovitost, temveč je tudi nekaj posebnega in enkratnega zato, ker je to sploh prvi sodobni življenjepis prvega sodobnega pesnika, ki ga je napisal prvi sodobni pisatelj, zraven tega pa je to obenem prvo sodobno delo tudi v sklopu literarne vede, katere tedaj še ni bilo, vendar pa ji je prav to delo postavilo prve temelje, saj knjiga obenem podrobneje obdela tudi več književnih oziroma pesniških tem, še najbolj pa se seveda posveti Dantejevi Božanski komediji. Enako kot so Dantejeva posnemali vsi pesniki za njim, so vsi pisatelji za Boccacciem posnemali Boccaccia, vsi literarni kritiki pa so posnemali prav ta njegov življenjepis, ki pa kljub vsem pionirskim presežkom ni prav nič okoren ali suhoparen, temveč je prav nasprotno spisan v živahnem, duhovitem, iskrivem in igrivem slogu in z enako vedrino kot pri poznejšem Dekameronu. Velika posebnost tega življenjepisa je tudi dejstvo, da o življenju največjega pesnika tistega časa pripoveduje največji pisatelj skoraj istega časa, oba pa stojita na čelu neskončne povorke književnikov – pesnikov in pisateljev – ki so jima dolga stoletja sledili in razvijali njuno dragoceno dediščino.

Zbirka življenjepisi

Giovanni Boccaccio: Dantejevo življenje

Prevod: Peter Amalietti

124 str., 15 x 21 cm, MPC 17 EUR

In številni davni in slavni ljudje, ki jih je ta hvalevredna in očitno razsodna maksima pripravila do tega, da so častili svoje velike može – včasih so jih slavili z gradnjo marmornatih spomenikov, pogosto pa so jim priredili zelo slovesne pogrebe, postavljali oboke zmagoslavja ali kronali z lovorovo krono, pač v skladu z njihovimi zaslugami. Vsekakor pa ne nameravam opisovati kazni, ki so doletele krivce. In prav na temelju takšne vrline, ki je nagrajevala in kaznovala, so zrasle Asirija, Makedonija, Grčija in naposled Rimska republika, vse dokler ni s svojimi osvajanji dosegla konca Zemlje, njena slava pa se je dotaknila zvezd.

Vendar njenim naslednikom ni uspelo slediti stopinjam teh velikih zgledov – to še zlasti velja za moje florentinske someščane – temveč so prav nasprotno odpustili takšno stremljenje po tem, da bi nagrajevali po zaslugah. Zato lahko jaz in tudi prav vsak, ki razumno preudari to zadevo, vidim – in zaradi česar me strašno boli srce – da so na visoke položaje in v najvišje urade postavili hudobne in pokvarjene in jih s tem nagradili, dobre pa so izgnali, zavrgli in ponižali.

Naj tisti, ki krmarijo našo državno ladjo, preudarijo, kako lahko takšno ravnanje uresničuje Božjo pravičnost, saj mi, navadno ljudstvo, ki se rodimo z bibavico in pod udarom Fortune, ne delimo njihove krivde. Čeprav je zgoraj povedano mogoče dokazati z neštetimi očitnimi primeri nehvaležnosti do dobrih in prav zločinske prizanesljivosti do pokvarjenih, mi bo povsem zadostoval en sam primer, ki bo razkril naše lastne napake in mi bo omogočil preiti k bistvu. In ta primer vsekakor ni nepomemben, govorim namreč o izgonu sijajnega Danteja Alighierija, ki se je rodil v stari meščanski družini – in vsekakor ni bil nizkega rodu. Povsem jasno je, kakšne nagrade si je zaslužil za vso svojo odličnost, svoje znanje in svoje dobro služenje, kar bodo izkazala tudi njegova dejanja, ki si jih bomo ogledali. Če bi takšne dosežke ustvaril v pravični republiki, prav nič ne dvomim, da bi zanje prejel najvišje nagrade.

Oh, znamenja grozne misli, zloglasnega dejanja in bednega primera kažejo na ruševine, ki bodo prišle! Namesto nagrad je namreč moral trpeti krivično in površno obsodbo na trajno izgnanstvo, odtujili pa so mu vse njegove družinske posesti in – če bi to sploh bilo mogoče – omadeževali njegov zveličavni ugled z lažnimi obtožbami. O vsem tem še danes pričajo sveži sledovi njegovih tavanj, njegove kosti, pokopane v drugi deželi, kot tudi njegovi otroci, razpršeni po tujih hišah. In tudi če bi pred vsevidnim Božjim očesom lahko prikrili vse druge podlosti Firenc, mar ne bi že zgolj ta primer zadostoval, da bi nad Firence priklical Njegovo jezo?

Da, prav gotovo!

O drugih, ki so jih tedaj prav tako izgnali iz mesta, pa menim, da je bolje molčati. Če si torej pozorno ogledamo dejstva, vidimo, da dandanašnji svet ni le opustil navad zgodnejšega sveta,ki sem ga omenil malo prej, temveč je tudi svoje noge usmeril v nasprotno smer. Zato je torej dovolj razumljivo, da če mi in drugi, ki enako živijo v nasprotju z zgornjo Solonovo maksimo, še vedno stojimo na svojih nogah in ne pademo, ni za to prav nobenega drugega razloga, kot da se je zaradi dolge uporabe spremenila narava stvari, kar se pogosto zgodi.

Morda nas v nasprotju z vsemi človekovimi pričakovanji Bog ohranja pri življenju s posebnim čudežem ali pa je tukaj na delu Njegova potrpežljivost, ko čaka na naše kesanje. In če emu zdaj ne bo sledilo naše kesanje, naj nihče ne dvomi, da nam bo Njegova jeza, ki se s počasnim korakom bliža maščevanju, pripravila kazen, ki bo tako strašna, da se bo z njo oddolžil za svojo počasnost.

Vendar ni dovolj, če se izogibamo hudobnim dejanjem, pa čeprav se zdi, da ta ostajajo nekaznovana, temveč jih moramo s pravilnim delovanjem tudi popraviti, zato jaz, ki prihajam iz istega mesta kot Dante Alighieri (kljub temu da sem pri tem jaz zgolj majhen delček tega mesta, Dante pa njegov velik del, če seveda upoštevamo njegove zasluge, njegovo plemenitost in njegovo odličnost), kakor vsak drug meščan čutim osebno poklicanost, da ga slavim.

In čeprav morda tej tako veliki nalogi ne bom kos, si bom po svojih lastnih skromnih zmožnostih vsekakor prizadeval opraviti tisto, kar bi moralo zanj narediti mesto in to na veličasten način, a tega ni storilo. In tega ne bom dosegel s kipom ali plemenitim pogrebom, ta običaj je med nami tako ali tako
zdaj izginil (in v tem primeru je tudi moja moč nezadostna), temveč s svojim pisanjem, ki je za tako velikanski podvig sicer prav skromen pripomoček.

To pač zmorem in bom tudi storil, da drugi narodi ne bodo njegovemu rojstnemu kraju (v katerem se je rodil in šolal) mogli očitati nehvaležnosti do tega tako velikega pesnika. In opisal bom (v najbolj skromnem in sodobnem slogu, ker mi moj dar ne dopušča podati se kaj višje, in v svojem lastnem florentinskem narečju, saj je to obenem tudi jezik, ki ga je Dante uporabil v večinisvojih del) tiste stvari, o katerih je sam sicer skromno molčal.


se nadaljuje v knjigi Dantejevo življenje ......

Novi DRAKULA in druge zgodbe

  
Enigmatične, skrivnostne in razkrivajoče kratke zgodbe beograjskega pisatelja Aleksandra Blaževića uspešno nadaljujejo tradicijo, ki jo je začel Edgar Alan Poe in nadaljeval Lovecraft, v njih pa je obenem tudi čutiti tudi vpliv magičnega realizma Borhesa in Marqueza, pri čemer avtor uspešno lovi ravnovesje na tenki meji med žanrom in čisto literaturo, velika in dolga srbska tradicija pripovedništva pa mu obenem nudi izjemno podlago za slikovito in jasno pripoved s prečiščenim in bogatim, sugestivnim jezikom in duhovitimi razpleti, kateri pa včasih terjajo tudi sodelovanje bralčeve domišljije, še večkrat pa tudi dobre živce.






Mehle si je snel bel predpasnik in ga odložil na mizo majhne sobice v pekarni, iz predala vzel sveženj bankovcev in se odpravil na zadušljivo cesto. Na njej je od ljudi kar vrvelo in je zato zavil v stransko ulico s kockami. Pekarskega poklica se je že zdavnaj naveličal. Sit zgodnjega vstajanja in enoličnega dela, je hodil počasi in nerazpoloženo in z namrščenim čelom. Smrdljivi in soparni zrak se mu je lepil na kožo, njegova srajca pa je bila vsa mokra od znoja. Vse življenje je že zavidal drugim poklicem in grenko objokoval, da mu oče ni izbral kakega bolj živahnega poklica, namesto da mu je ukazal voditi prodajalno peciva v pritličju svoje hiše. Zdelo se mu je namreč, da če bi delal karkoli drugega, bi moral
sprejemati odločitve in bi ga spraševali za nasvete, tako bi zanesljivo postal vpliven človek. V njem se je nakopičil gnev proti družbi in samemu sebi, ki se je nalagal zadnjih dvajset let. V Nuzem, mestece na obrežju reke S., se je priselil z ne preveč razgledanimi starši na svoj peti rojstni dan. V mestu se je zdaj počutil kot domačin. Kot srednješolec je pisal politične parole in z njimi krasil mestne zidove, zaradi česar so ga pri štirinajstih vrgli iz šole. Dokler je vladal strogi režim, ta ni poznal milosti niti za mladoletnike. Revolucionarne zamisli pa je opustil takoj po poroki zaradi svoje žene. Še danes se spominja svojih besed: "No, moja draga, da se izogneva morebitnim nesporazumom, se bom posvetil samo delu in tebi. V hiši si želim mir." S časom je povsem zapadel rutini, hiša, pekarna, hiša, pekarna, včasih pa P.-jeva kavarna. Na začetku njunega zakona se je Marta posvečala vzgoji otrok in je bila zadovoljna. Z leti pa se ji je takšno
ustaljeno življenje zagnusilo, nenehno je bila utrujena, brezbrižna in je skoraj ni bilo več slišati – vsekakor ni bila več takšna kot nekdaj. Včasih svojega gnusa sploh ni več skrivala in je ponavljala: "Operi predpasnik, operi pekarski suknjič, operi, operi." Mehle je vedel, da se ljudje po nekaj letih zakona spremenijo in da se to dogaja zelo rado. Kljub temu pa ji ni mogel prav nič pomagati. Ker ji ni mogel spremeniti življenja, je pomirljivo ponavljal: "Draga moja Marta, o tem najbrž odloča usoda." Asfalt je bil vroč in pod nogami mehek, on pa je hodil prav tam kot že minulih dvajset let, po isti cesti in isti ulici, vendar pa ga je danes vodila želja, da bi se bojeval za spremembe, napredek in odstranitev nostalgičnega sistema. On, pek Mehle, od današnjega dneva svoje življenje posveča nečemu, kar je veliko več vredno kot peka kruha in kifeljcev. "Ustanovil bom stranko, natisnil na tisoče plakatov in z njimi kot s tapetami oblepil mest-
ne zidove, denarja imam dovolj in to bo nova revolucija,"si je obljubil. Sklonil je glavo v pozdrav gospe R., ki je z veliko težavo hodila po pločniku, saj je imela v rokah težko torbo in plastične vrečke. "Strahota, dragi sosed, prihajam s trga in vsak dan je vse dražje. Le kako bomo sploh še lahko preživeli?" je
upehano začebljala. "Bo že bolje, bo že bolje," je vzkliknil pek, "le premakniti se moramo."
"Kdo neki pa se bo premaknil, le poglejte nas, kakšni smo!"
"Mi, gospa," je odločno odgovoril pek.
Gospa je gledala za Mehlejem in zazdelo se ji je, da to ni tisti človek iz pekarne, odkimala je in šla svojo pot, otovorjena s svojimi nakupi. Pek je prečkal ulico kljub rdečemu semaforju in se podal v P.-jevo kavarno. Že leta se je v njej dobival s prijatelji, vselej v enakem in nespremenljivem vzdušju in za isto mizo. Zaradi del na cesti majhen vrt, ki ga je obdajala nizka in zarjavela ograja, ni bil odprt že od prejšnjega meseca. V njem so se sicer navadno zbirali obrtniki v umazanih oblačilih, ki so dobro zaslužili. Za kovinsko štirioglato mizo, pokrito z rdečebelim kockastim prtom, od pranja obledelem, so sedeli avtomehanik N., mizar P. in čevljar S.
Kadar se je kdo naslonil na mizo, se je ta zamajala za nekaj časa v levo, nato pa v desno stran. S stropa, porumenelem od dima, je visela pajčevina, rdeče plastične ploščice na podu pa so bile obrabljene in napihnjene in
so se pod nogami premikale.
 "N. bi res lahko odprl svojo mošnjo, dal prebarvati zidove in kupil nov asfalt," je naduto izjavil mizar. "Zakaj bi kaj kupoval, ko pa mi kljub temu prihajamo
in mu puščamo denar," je odgovoril čevljar z mastnimi lasmi in hripavim glasom od dolgoletnih izparin lepila in pri tem pokazal brezzobe vilice. "Trideset let delam, vdihujem smrad in lepilo, pa nimam dovolj denarja, da
bi si popravil hišo," se je pritoževal. "Seveda nimaš, ko pa ti vse vzamejo," je nestrpno siknil pek.
V kavarni je bilo zelo bučno, pri mizi ob oknu so psovke kar deževale. Debela ženska v obleki iz umetne tkanine v barvi sleza se je glasno smejala in pri tem metala glavo nazaj in z nogami udarjala ob tla. Njen zguban obraz sta prekrivala šminka in vlažen puder. Pek je poskušal preglasiti hrup in pojasniti svoje nove zamisli in poglede na svet. Novost je svojim prijateljem sporočil z navdušenjem na obrazu, kakršno je povsem primerno za naivneža. Govoril jim je o boju posameznika, ki bo prispeval k boju za spremembe, a ga nihče ni poslušal, nezanimanje je namreč vsem omrtvičilo jezik. Nobenega komentarja niso imeli, nihče ni nasprotoval niti tarnal. Za majajočo se mizo so sedeli sami ironični obrazi. Edino livar, ki je bil malce predrzen človek, mu je, ko je s pulta vzel svoj kozarec, brez vsake zlobe in skorajda sočutno rekel: "Nikar ne nori,
Mehle, saj delaš v čistem in toplem prostoru in imaš bel predpasnik kot zdravnik, dobro zaslužiš, pa se kljub temu pritožuješ. Poglej raje mene, ki imam umazane
hlače, črne roke in nisem nikoli čist."

Pekovo omizje je naročilo dvojne vinjake in ocvirke. Mehle se je na vse pretege trpal z ocvirki in jih zalival s tretjerazrednim alkoholom. Izpil je veliko število kozarčkov. Veliko je govoril, vendar pa mu je vinjenost izkrivljala njegove besede in je tisto, kar je bilo zanj sicer boleče pomembno, izgubilo ves smisel in izzivalo posmehovanje. Ocvirki, kruh in vinjaki so izginjali z mize, N. pa je z nasmeškom pod brki in urnimi koraki na plastičnem pladnju prinašal nove. Vsi so bili že pijani. Ko so izpraznili kozarčke in očistili krožnike, se je pek, razočaran nad nerazumevanjem svojih prijateljev, v mislih podal v svojo pekarno in se izgovoril, da se mora malce sprehoditi. Ko so vstali od mize, se je Mehle za-
majal in se mu je v glavi zavrtelo. Brez besede je plačal račun, se poslovil od prijateljev in se podal na cesto. Ko je prišel za vogal, se je naslonil na napol zrušen zid stare bajte. Sonce je žgalo, sam pa se je počasi majal na negotovih nogah. Zdelo se mu je, da zrak na cesti vre in pri tem izpušča majhne mehurčke. Na nepokriti glavi je začutil pritisk vročine. Stopil je na drugo stran ulice,
ki je bila v senci, in se počasi odpravil proti pekarni. Cesta se mu je zdela dolga, neskončno dolga, pekarna pa vse dlje. Od vinjaka in ocvirkov se mu je spahovalo, vročina pa je samo še krepila slabost v njegovem želodcu. Naslanjajoč se na hišne zidove je Mehle nekaj časa brezciljno taval po še vedno živahnih ulicah, ki so zaudarjale po znoju in gnoju iz smetnjakov. Pred nekim povsem čistim zidom se je ustavil. V domišljiji je videl velik plakat, na katerem je bil uniformiran mladenič s stisnjeno pestjo in napis 'Nova revolucija', sebe pa kot Objavili smo nekaj odlomkov iz naših knjig!
Želimo vam prijetno in poučno branje.voditelja in ustanovitelja novega gibanja. "Dvajset turobnih in enoličnih let sem preživel zgolj z izdelavo kruha, kifeljcev in peciva. In kaj imam danes? Brezbrižno ženo, zgodnje vstajanje in zgodnje leganje v posteljo. Spremenil bom svoj življenjski slog in začel živeti v razkošju, imel bom vilo s parkom, pozlačene pipe, bazen, imel bom svoje privržence in Marta me bo
spoštovala. Le zakaj pa ne? Mar nima vsega tega moj sošolec P., ki je veljal za bedaka? Zdaj pa ni nič manj kot predsednik občine v Nuzemu." Prišel je do pekarne in ves bled in nemočen zaradi pijače, ki je ni prenašal, stopil v delavnico. Prižgal je stroj za mešanje testa in nadaljeval s svojim samogovorom: "Izvedeti morate, da jaz, Mehle, nisem kdorkoli, nisem tista ženščina, ki vleče s trga svoj koš in se pritožuje. Ne, pokazal bom, koliko veljam. Bojeval se bom
sam ... vendar pa moram zdaj še delati." 
Postalo mu je tako slabo, da se je zamajal, se spustil na stol, si glavo del med roke in, preden je začel bruhati, je zahropel. Takšnega je zatekla Marta, ko je prišla v pekarno.
"Lepo, lepo," je rekla z naveličanim glasom. Močno je stresla moža: "Mehle, Mehle, kaj pa je s teboj, a si se napil?" Odprl je oči. "Ne, žena, prav nič mi ni, malce sem zadremal, saj veš, da se zgodaj prebujam."

 Marta ga je prezirljivo pogledala. Poskusil se je dvigniti, vendar je tedaj začutil hudo bolečino v območju želodca. Obraz mu je pobledel, se spačil, nato pa se ji je zrušil pred noge. Slišati je bilo udarec težkega telesa ob beton. Marta je kriknila. Stroj se je prenehal vrteti. V pekarni je zavladala tišina. Morda bi ta dogodek ostal neopažen, če ne bi čez dva dni pekarno obiskala županova žena, ki je slovela po izredno pretanjenem okusu, in zahtevala od včeraj novo specialiteto pekarne, kruh z ocvirki.
                                                                                                        11. maja 1990

Več zgodb preberite v knjigi.

Negovanje diha

Na tokijski univerzi so že pred leti izvedli klinično raziskavo učinka globokega dihanja na visok krvni pritisk: Kar 85 odstotkovod tistih bolnikov, ki so šeskrat na dan po pet minut globoko dihali, se je povsem pozdravilo!
Dihanje je prva stopnica na poti k celostnem zdravljenju.

Bolan človek mora vse svoje nenaravne razvade zamenjati z naravnimi. Če se vrnemo k osnovnim prvinam življenja, to pomeni, da mora tak, ki se bojuje za svoje zdravje, skrbeti, da v prostor, v katerem živi, nenehno priteka svež zrak, ali pa prostor vsako uro temeljito prezračiti.
To so osnovna pravila, ki veljajo tudi za naše telo. 



Negovanje diha moramo dopolniti z ukrepi na drugih področjih. Vse je namreč Eno, torej ena celota. Zato tudi prav vse diha, od enoceličnih organizmov do planetov, galaksij in celotnega vesolja, torej diha vsa živa in neživa narava. Obenem brez dihanja, zraka in zemeljske atmosfere tudi življenje ne more obstajati. Kot vemo, Zemljo obdaja ozračje, ki omogoča nastanek življenja na njej in razvoj tega življenja. Skupaj s težnostjo je ozračje pravzaprav prvi pogoj za obstoj življenja na našem planetu, ne pa tudi edini. Za življenje na sploh nič manj ne potrebujemo tudi svetlobo in vodo. Tako dobimo vse tiste prvine, ki nam omogočajo bivanje: zemljo, zrak, svetlobo in vodo. Zemljo in vodo je mogoče otipati in videti, svetlobo je mogoče videti in čutiti, zrak pa vonjati in zaznavati. Pod zemljo si sicer lahko predstavljate kraj, v katerem živite, ali pa prostor, 
na katerem stoji vaš dom, vendar pa je zemlja predvsem narava, in to tista, ki je človek še ni urbaniziral in torej uničil. Zrak je neviden in ga ni mogoče otipati, lahko pa ga začutite, če nežno vdihujete skozi nosnici, v katerih so posebne dlačice, ki zaznajo vdih oziroma izdih. A če bi človek vdihoval prazen zrak, ne bi dolgo živel. Kot je namreč zrak neviden, je nevidna tudi življenjska energija oziroma sila, ki je v vsakem delcu dobrega, torej čistega zraka. To življenjsko energijo različne kulture različno poimenujejo: sveti duh, prana, ki in či. Človek običajno zboli zaradi svojega nenaravnega življenjskega sloga, ki pa ponavadi zgolj zrcali splošne napačne družbene navade in obenem – kakor velika večina – tudi na lastno zdravje gleda s potrošnikovega zornega kota. Vendar pa zdravja ni mogoče kupiti, lahko pa se, in bi se tudi morali, zanj bojevati. Prvi korak pri takem boju pa naj ne bo obisk zdravnika, temveč tehten preudarek o lastnem življenjskem slogu, torej o svojih navadah in razvadah. In čeprav se ljudje močno razlikujejo po zdravstvenih težavah, ki jih pestijo, za večino ljudi tudi velja, da niso prav nikoli niti razmišljali o dejstvu, da s tem, kar človek počenja ta trenutek (ali pa česar ne počenja, pa bi moral), odloča o svoji prihodnosti. Vsi vemo, da dan po popivanju trpimo zaradi mačka – ta vzročno-posledična povezava je očitna in vsem razumljiva. A to povezavo le redko kdo razvija naprej. Ljudje obenem tudi nočejo vedeti, da vsako pretirano vdajanje čustvom (ne le negativnim, čeprav so negativna čustva res najslabše, kar nas lahko doleti) dolgoročno izčrpa notranje organe.

Vendar pa se mora človek, ki se želi bojevati za zdravje, naučiti živeti z naravo in njenimi cikli, torej živeti naravno, kar vključuje tudi zgodnje odhajanje v posteljo. Naši predniki so dobro vedeli, da je za zdravje najdragocenejši spanec pred polnočjo. V svet sanj bi se moral človek potopiti najkasneje ob deseti uri zvečer. Več tovrstnih naravnih nasvetov najdete v knjigi Na ZDRAVJE!

Ali dihate pravilno?

Ali ste vedeli, da so zdravje in tudi dolžina ter kakovost življenja vsakega človeka neposredno odvisni od njegovih dihalnih navad? Zaradi slabih dihalnih navad velika večina ljudi kronično zboli in si poslabša kakovost življenja ter skrajša njegovo dolžino! Zato vam priporočamo, da z našim testom najprej preverite
svoje dihalne navade in nato ustrezno ukrepate. Začnite negovati dih. Za to ni nikoli prepozno.

1. Ali dihate skozi usta?
vselej zelo pogosto včasih

2. Ali pri dihanju zadržujete sapo?
vselej zelo pogosto včasih nikoli nikoli

3. Je vaše dihanje slišno?
vselej zelo pogosto včasih nikoli

4. Je vaše dihanje plitko in površno?
vselej zelo pogosto včasih nikoli

5. Je vaše dihanje nemirno?
vselej zelo pogosto včasih nikoli

6. Ali dihate s prsnim košem?
vselej zelo pogosto včasih nikoli

Za vsak "vselej" si pripišite 5 kazenskih točk.
Za vsak "zelo pogosto" si pripišite 3 kazenske točke.
Za vsak "včasih" si pripišite 2 kazenski točki.

Skupni seštevek kazenskih točk:
 
   +   +    +    +     +    =


Rezultati

23-30 točk
Smrt vam diha za ovratnik.
Če bi radi še živeli, začnite negovati dih! Že jutri!

12-22 točk
Če še nimate nobene kronične bolezni, se nanjo kar pripravite!
Ste hudo resen kandidat zanjo.

4-11 točk
Ste zdravi in boste taki tudi ostali. Kljub temu pa začnite negovati še dih, kajti potem boste trdno na nogah in prisebni dočakali najmanj 100 let!

0-3 točk
Vaše dihanje se bliža popolnosti! Iskrene čestitke.

   

Z priročnikom Negovanje diha si lahko izboljšate življenje! 

BREZPLAČNA POŠTNINA

 naroči na amalietti@amis.net

cena knjige 15 eur.

Poleg pravilnega dihanja je pomembna tudi pravilna telesna drža in tu si lahko pogledate duhovit video: The benefits of good posture

Na ZDRAVJE!

Celovita pot naravnega zdravljenja brez tablet in zdravnika. 

 Lep, prelep je šopek ta,
zlate v njem so niti,
kdo do smrti zdrav, vesel
bi ne hotel biti?
 

(Josip Murn)

Preberite kdo sem in kako me je sistem prisil, da sem pričel s samozdravljenje!







To knjigo sem začel pisati iz notranje nuje, ki sem jo začutil zaradi močnega sočutja, kakršno me še danes zgrabi, ko okrog sebe opazujem množico bolnih, debelih in bolehnih ljudi, ki se prehitro starajo. Da sem to knjigo lahko dokončal, sem odložil pisanje preostalih dvajsetih knjig. Skoraj nobena od njih ni iz žanra fikcije, ampak se ukvarjajo predvsem s človekom in njegovimi težavami. Pa vendar se mi zdi, da je sodobni človek še najbolj ogrožen na področju zdravja.

Življenje je šola, ki jo obiskujemo do zadnjega diha. V njej ni ocen. Vse, kar je v življenju pomembno, je živo spoznanje, da se učimo, učimo pa se, da duhovno zrastemo.

Prav zato je za človeka pomembno, da se dovolj zgodaj predrami in zave, da je njegovo zdravje odvisno samo in edino od njega samega, da si človek zdravje pravzaprav skoraj praviloma zapravi sam; na srečo pa tudi velja: kar je človek pokvaril, lahko tudi sam popravi. Na zdravje se žal po navadi večina spomni, ko je že skoraj prepozno in so se njihove bolezni in akutne težave strnile v neko kronično bolezen. A celo takrat ima še vsak oboleli možnost, da obrne življenjski tok spet nazaj v smer zdravja. Zdaj ima zadnjo priložnost, da se posveti bolezni, zdravljenju in okrevanju

  

V preteklosti se mi je večkrat zgodilo, da sem sredi delovne obsedenosti zbolel; takrat sem se bil prisiljen spet znova in znova učiti se lekcije o začasnosti ali minljivosti vsega in tega, da znamo svoje pehanje za vedno novimi dosežki tudi ustaviti.

Kadar človek te življenjske umetnosti ali modrosti ne upošteva in se ne zna ustaviti, ga življenje (telo) po navadi z boleznijo ustavi na silo. Tovrstna pretiravanja nam lahko podarijo kronična obolenja. Vsak, ki si torej želi ostati mlad ali pa vsaj mladosten, mora zelo skrbeti za svoje telo in zdravje in se predvsem imeti rad. Zdravje je edino, ki ga varuje pred boleznijo in staranjem. Zdravje je zaklad. Varujte ga! Varujte ga kot punčico svojega očesa, brez zdravja ste samo še črv, ki gloda vrv, na kateri visi nad breznom praznine.

 

Z dneva v dan vse več sladkornih bolnikov in alergikov, je to predvsem zato, ker sodoben življenjski slog (z vsemi svojimi pomanjkljivostmi) načenja obrambno sposobnost telesa. Uradna medicina zdaj samo omili in blaži tegobe lergikov, ozdraviti pa jih ne more. Marsikdo je alergičen tu-di na medicinske tablete ali pa tudi na živila z dodanimi kemičnimi sredstvi. A človek postane alergičen, ko je energetsko že na meji z boleznijo in izčrpanjem. Zdravniki lahko tem sodobnim bolnikom lajšajo kronične težave, ne znajo pa jih ozdraviti. Ker jih tudi ne morejo. Človek se lahko povsem ozdravi samo sam in to s spremembo življenjskega sloga in prevzemom zdravih in zdravilnih navad. Za svoje zdravje odgovarjamo sami in to že zato, ker naše življenjske navade in naš vsak dan z vsem, kar mislimo in občutimo, neposredno odloča o stanju celic v našem telesu in vseh organov, ki naše telo vsak trenutek ohranjajo pri življenju. Če ne bi pri petinštiridesetih hudo zbolel in nato v ne zdravnikov ali tablet, te knjige zagotovo ne bi napisal. Pred svojo boleznijo sem dvajset let skoraj vsak dan nekaj ur jahal po notranjskih in dolenjskih gozdovih. Ko pa sem pri štiridesetih letih nehal jahati (in smučati) in se povsem posvetil delu, poslu, umetnosti, hrani in drugim užitkom, sem se začel rediti. Sploh nisem opazil, kako zelo sem debel, dokler nisem bil že res pravi debeluhar. Z debelostjo pa so prišle tudi resne zdravstvene težave s trebušno slinavko. Trebušne težave so za človeka skoraj najhujša nadloga. Trebuh je naš motor, in če ta ne dela dobro, potem nič ne dela dobro. Tega se ljudje premalokrat zavedajo in svoji prebavi in prebavnim organom posvečajo premajhno pozornost in nadzor. Te zdravstvene težave (po dvajsetih letih prekipevajočega zdravja) so me končno predramile (prestrašile), še posebno ker sem vedel, da je moj oče, sladkorni bolnik od tridesetega leta starosti, najmanj dvakrat moral v bolnišnico zaradi vnetja trebušne slinavke. K tej moji prebuditvi sta svoje prispevali tudi smrti dveh mojih dobrih prijateljev, le kako leto ali dve starejših od mene. Uvidel sem, da se z življenjem ni igrati, saj lahko človek še prehitro potegne krajši konec.V mladosti in pozneje sem se zdravnikom izogibal samo intuitivno, pozneje pa me je neurejen status socialno nezavarovanega umetnika prisilil, da sem se dobro varoval pred boleznijo, saj si zdravnika preprosto nisem mogel niti privoščiti. Obenem pa sem kot marljivi dolgoletni vaditelj joge začutil, da je absurdno nadlegovati druge ljudi z lastnimi zdravstvenimi težavami. Jogo omenjam na tem mestu, ker sem se prav z njeno pomočjo spet povezal z lastnim telesom in mi tako res ni bilo potrebno nikogar več spraševati: "Kaj pa je z menoj narobe, g. doktor?"

Seveda pa sem se toliko desetletij lahko uspešno izogibal zdravnikov predvsem zato, ker nisem bil nikoli redno zaposlen. "Normalni", torej zaposleni ljudje, morajo hoditi na preglede k zdravnikom in tako prej ali slej postanejo njihove "žrtve". V mladosti so mi zdravniki večkrat prijazno pomagali z nasvetom ali kako drugače. Vendar pa izkušnje kitajskih in indijskih jogijev niso stvar dvestotih ali tristotih let, kot to velja za našo uradno medicinsko znanost, ampak tisočletij. Sam jim bolj zaupam kot naši zahodni (medicinski) znanosti, ki je skorajda še v povojih in na začetku.

Tudi ko sem ob koncu devetdesetih let (minulega stoletja oziroma minulega tisočletja) drugič v življenju resno in hudo zbolel, pomoči nisem iskal pri uradni medicini, čeprav sem bil takrat zavarovan kot občan in bi lahko. Ne, raje sem obiskal gospo Johano iz Avstralije, specialistko za nutricionizem, da mi je sestavila dietni program za naslednje leto in pol do dve leti. Nato sem še malo razmišljal in si sestavil poseben celovit program naravnega zdravljenja, s katerim sem se v nekaj letih pozdravil in katerega vam predstavljam v tej knjigi.
Na srečo sem imel na področju zdravljenja že kar nekaj pozitivnih izkušenj iz mladosti, ko sem pri osemnajstih letih hudo zbolel za zlatenico, sem bil prvič prisiljen v hudo dieto ter strog režim okrevanja. Da bi takrat razumel svojo bole-
zen, sem šolsko znanje o človeškem telesu začel poglabljati in širiti, obenem pa sem se v želji po boljši koncentraciji začel uriti v hatha jogi, nato pa še v radža jogi. Še največ časa pa sem posvečal vprašanjem dihanja in še posebno jogijskim
dihalnim vajam ali pranajami. Moj prvi prototip sedanjega programa naravnega zdravljenja, ki ga predstavljam v tej knjigi, je torej nastal že leta 1975, ko mi je prvič pomagal povsem povrniti življenjske moči in zdravje. Le da sem takrat uporabil hindujsko jogo, drugič pa taoistično jogo.

Ko sem torej v 46. letu starosti drugič resno zbolel, sem bil, kot rečeno, že pravi debeluhar. Zato sem seveda vedel,da je hujšanje prva naloga na poti k okrevanju. Zaradi takrat precej intenzivnega življenja s številnimi delovnimi obveznostmi se nisem odločil za post, ampak za strogo razstrupljevalno in očiščevalno dieto. Obenem pa sem svoje življenje in delo počasi preusmerjal v mirnejše in tišje vode. Enako svetujem tudi tebi, dragi bralec. Če je vaše delo preveč stresno, ga raje zamenjajte.

 

KNJIGO LAHKO NAROČITE NA: info@eliza.si, www.eliza.si