Pripoved o življenju in razsvetljenju svetnika
Jaz sem veliki in slavni Milarepa,
sin Spomina in Modrosti,
osamljen, nag starec.
Iz ust vije se mi hvalnica
in Narava je moja knjiga.
S palico železno v roki
jaz, Učitelj Svetlobe in Duha,
prečkam razburkano
Morje življenja.
Moja dela in čudeži
niso odvisni od
zemeljskih bogov!
sin Spomina in Modrosti,
osamljen, nag starec.
Iz ust vije se mi hvalnica
in Narava je moja knjiga.
S palico železno v roki
jaz, Učitelj Svetlobe in Duha,
prečkam razburkano
Morje življenja.
Moja dela in čudeži
niso odvisni od
zemeljskih bogov!
Prvo poglavje
ROJSTVO
O, čudež! Ko je stal pred jamo, v kateri je bival, in se je imenovala Dopapuhk (Želodcu podobna Jama) v Najanangu, so slovitega učitelja Mila Repa Dordžejsa (Nasmejani Vadžra), najvišjega Heruko med vsemi jogiji, obkrožali veliki učenci in privrženci, prebujene jogine in velike Bodhisattve. 1 To so bili: Rečung Dordže Drakpa (sloviti Vadžra), Šiva o Repa (Pojemajoča Luč), Repa Ngandzonga, Repa Sebana, Khira Repa (Lovec), Repa Digoma, RepaLena, Sangje Kjab Repa (Razsvetljeni Varuh), Šengom Repa (Puščavnik iz Šena), Učitelj Šakjaguna in drugi. Med njimi so se bile tudi ženske častilke: Iegse Bum (Sto tisoč Kreposti) in Šen Dormo (Vadžra Šena). V zboru je bilo tudi pet Nesmrtnih Sester iz Čering Čenga in druge dakine, ki so dobile božanska telesa. Tam so se zbrali tudi ogovi ter moški in ženske. Učitelj je v skladu z učenjem Mahajane pognal Kolo Svetega Zakona. Medtem je bil Rečung v svoji celici v globoki kontemplaciji. Vso noč je sanjal ene same sanje: V bajni deželi, imenovani Ugajen (Prebivališče Dakin), je prišel v veliko mesto, v katerem so hiše zgradili in prekrivali z žlahtnimi
kovinami, prebivalci tega mesta pa so bili čarobno lepi, odeti v svilo in okrašeni z nakitom iz človeških kosti in žlahtnih kamnov. Niso govorili, temveč so se samo radostno smehljali in si izmenjevali samo hitre poglede.
Med njimi je bila tudi privrženka Lame Tepuhveja z imenom Bharima, ki jo je Rečung nekoč spoznal v Nepalu. Njena oblačila so bila rdeča in videti je bilo, da je njihova voditeljica. Rečungu je rekla: "Srečna sem, da si prišel, posinovljenec". Po tem pozdravu ga je odvedla v dvorec, zgrajen iz žlahtnih kamnov in poln neštetih lepot, ki vzburjajočute. Sprejela ga je kot častnega gosta in mu postregla pri mizi, ki se je kar šibila od vseh dobrot.
Nato je rekla:
"V tem trenutku v Ugajenu Buda Mikjupa, Nespremenljivi, pridiga Doktrino. Če si jo želiš slišati, posinovljenec, ga bom prosila za dovoljenje." Rečung je hlepel po tem, da bi jo poslušal, in je odgovoril: "Da, da!" Skupaj sta odšla. Sredi mesta je Rečung uzrl velik in visok prestol iz žlahtnih kamnov. Na njem je sedel Buda Nespremenljivi in je bil bolj sijajen in vzvišen, kot ga je sicer videval pri svojih meditacijah. Sredi morja učencev je pridigal o Doktrini. Ta prizor je Rečunga opil s tolikšno radostjo, da se je zbal, da bo omedlel. Bharima mu je rekla: "Posinovljenec, za hip me počakaj tukaj. Prosit grem za dovoljenje." Odšla je naprej in njeni prošnji je bilo uslišano. Tedaj se je Rečung vrgel na tla pred Budo. Zaprosil ga je za blagoslov in dovoljenje, da ostane tukaj in posluša učenje. Buda ga je za hip pogledal, se mu nasmehnil in Rečung je pomislil: "Kako sočutno me gleda!" Ko je potem poslušal zgodbo o rojstvu in življenju Bud in Bodhisattev, so se nasršile vse dlake na Rečungovem telesu in on je verjel. Na koncu je Buda povedal zgodbo o Tilopi, Naropi in Marpi, ki je vse osupnila veliko bolj kot vse prejšnje, njeni poslušalci pa so čutili, kako se jim krepi vera. Ko je končal, je Buda razglasil: "Jutri bom povedal Milarepovo zgodbo, ki je še bolj čudežna od vsega, kar sem vam povedal doslej. Naj pridejo vsi in slišijo."Eden od učencev je rekel: "Če obstajajo dela, ki so še bolj čudovita o teh, o katerih smo zdaj slišali, potem njihova čudežnost zagotovo presega vse meje." Drugi so rekli: "Kreposti, ki so nam bile pravkar predstavljene, so plod duhovnih zaslug, nakopičenih v neštetih življenjih, in odstranitve slepil in želja. Milarepa pa je v enemu samemu življenju in v enemu samemu telesu dosegel enako popolnost."
Nato je prvi rekel: "Če ne bomo prosili za prav takšno učenje, nismo vredni, da bi bili učenci. Zato moramo zanj zaprositi z vsem srcem."
Nekdo je vprašal: "Kje pa je Milarepa zdaj?"
Ob zori se je Rečung prebudil. Čutil je, da njegovo notranje zaznavanje ni bilo še nikoli tako jasno niti njegova kontemplacija bolj temeljita. Spomnil se je sanj in premišljeval naprej: "Slišal sem učenje Nespremenljivega Bude med ugajenskimi dakinami. To je resnično zelo nenavadno, vendar pa je še bolj čudežno, če človek sreča spoštovanega Učitelja Milarepo. Rečeno je bilo, da Učitelj živi v Ngongi ali Ogminu." Tedaj se je Rečung pograjal: "Kako neumno je misliti, da Učitelj živi v Tibetu! S tem človek zgolj povzdiguje samega sebe in kaže svoje pomanjkljivo spoštovanje. Predvsem je Učitelj Buda v telesu, jeziku in duhu, njegova dela pa so nepojmljivo velika in globoka. In ti, neuki norec, pozabljaš, da kjerkoli je pač učitelj, tam je Ogmin ali Ngonga. Tisti, ki je učil Doktrino, in vsi, ki so ga poslušali, Bharima in vsi drugi, so namigovali na to, naj jaz zaprosim Učitelja za to zgodbo in to bom tudi storil." Do Učitelja je začutil strastno vdanost in molil je k njemu iz globine srca in iz same srčike svojih kosti. Ko je tako potonil v kontemplacijo, je v nekem trenutku razsodnosti zagledal pet čudovitih mladenk, ki so stale pred njim s cvetličnimi kronami in v oblačilih Ugajena; ena je bila v belem oblačilu, druge pa v modrem, rumenem, rdečem in zelenem. Ena od njih je spregovorila: "Jutri bomo slišale zgodbo o Milarepi, saj jo tudi me pridemo poslušat." Druga je rekla: "Kdo bo prosil zanjo?"
Naslednja je odgovorila: "Prosili ga bodo veliki duhovni sinovi," njene oči pa so se nasmehnile Rečungu. Mladenka je nadaljevala: "Prav vsakdo bi bil srečen, če
bi lahko slišal takšno učenje. Ob tej priložnosti se mora vsaka od nas nanj obrniti z molitvijo." Druga je nadaljevala: "Prositi za zgodbo je dolžnost starejših učencev, naša naloga pa je, da širimo in varujemo učenje." Po teh
besedah so dekleta izginila kot mavrica. Tedaj se je Rečung prebudil iz transa. Na nebu je sijalo sonce zore, on pa je v svojem srcu premišljeval: "Te sanje
povsem razumem! Pravkar mi je pot pokazalo Pet Nesmrtnih Sestra. "
Ko se je povsem prebudil, si je Rečung pripravil obrok, nato pa je zadovoljen in veder odšel poiskat Učitelja. Zagledal ga je, obdanega z redovniki, učenci in laičnimi privrženci, ki so bili vsi skupaj na kupu zelo pisani na pogled. Rečung se je Učitelju priklonil in ga pobaral po zdravju. Nato je postal pred njim na kolenih, sklenil dlani in takole prosil: "Spoštovani in plemeniti učitelj, v korist
čutečih bitij so Bude v preteklosti že zdavnaj povedale zgodbo o dvanajstih zaslugah svojih življenj in drugih nepojmljivih dejanjih osvoboditve. Na tak način se je Budovo učenje razširilo po svetu. V naših časih pa imajo srečni iskalci priložnost, da jih na njihovi poti osvoboditve vodijo Tilopa, Naropa, Marpa in vsi drugi svetniki, katerih življenja dobro poznamo. O, plemeniti Učitelj, poučuj svoje učence in vse srečnike, ki bodo postali tvoji častilci v prihodnosti, ne nazadnje pa tudi zaradi vseh drugih čutečih bitij, ki jih boš odvedel po poti osvoboditve. Zato nam, o, milostni Učitelj, pripoveduj o poreklu svoje družine, govori nam o svojem življenju in svojih delih." Tako ga je zaprosil. "Moj rod se imenuje Khajungpo, moje družinsko ime je Djosaj, osebno ime pa Milarepa. V mladosti sem storil veliko zla, kot zrel sem prakticiral nedolžnost, zdaj pa sem prost boga ter dobrega in zla, uničil sem namreč korenino delovanja karme in v prihodnosti ne bom imel več nobenega razloga za delovanje. Če bi povedal še kaj več, bi priklical samo jok in smeh. Jaz sem že starec, zato me pusti pri miru."
Tako je povedal. Rečung se je priklonil in izrekel svojo prošnjo: "Plemeniti Učitelj, najprej si z velikansko samoodpovedjo in odločnostjo prepoznal skrite resnice. Potem ko si se z vsem svojim bitjem predal meditaciji, si dosegel prebujenje glede prave narave stvari in stanja praznine. Ker si zdaj prost karmičnih verig, te prihodnja trpljenja ne zadevajo. To vemo prav vsi. In prav zato si vsi tako močno želimo slišati o tvojem rodu Khajungpo in tvoji družini, zakaj so te poimenovali Mila in zakaj lahko zla dela tvoje mladosti in dobra dela v tvojih zrelih letih v nas prikličejo solze in smeh. Naj se ti vsa čuteča bitja zasmilijo in nikar ne ostani v globinah ravnodušnosti, te rotim; povej nam svojo celotno zgodbo. In to mojo prošnjo podprite vsi vi, bratje in sestre s Poti, pa tudi vi, laiki, ki vas je sem privedla vaša vera!"
Po teh svojih besedah se je Rečung večkrat priklonil.
Se nadaljuje ...str. 15
Nato je prvi rekel: "Če ne bomo prosili za prav takšno učenje, nismo vredni, da bi bili učenci. Zato moramo zanj zaprositi z vsem srcem."
Nekdo je vprašal: "Kje pa je Milarepa zdaj?"
Drugi mu je odgovoril: "On je v Budovem kraljestvu Ngonge ali Ogmina." Tedaj je Rečung pomislil: "V resnici Učitelj živi v Tibetu in edini namen vsega, kar se zdaj odvija tukaj, je, da v meni prebudi navdušenje. Zaradi blaginje vseh bitij bom tudi sam prosil Učitelja, naj nam pove Milarepovo zgodbo." V tistem trenutku ga je Bharima prijela za roko in rekla: "Posinovljenec, ti si razumel!"
Ob zori se je Rečung prebudil. Čutil je, da njegovo notranje zaznavanje ni bilo še nikoli tako jasno niti njegova kontemplacija bolj temeljita. Spomnil se je sanj in premišljeval naprej: "Slišal sem učenje Nespremenljivega Bude med ugajenskimi dakinami. To je resnično zelo nenavadno, vendar pa je še bolj čudežno, če človek sreča spoštovanega Učitelja Milarepo. Rečeno je bilo, da Učitelj živi v Ngongi ali Ogminu." Tedaj se je Rečung pograjal: "Kako neumno je misliti, da Učitelj živi v Tibetu! S tem človek zgolj povzdiguje samega sebe in kaže svoje pomanjkljivo spoštovanje. Predvsem je Učitelj Buda v telesu, jeziku in duhu, njegova dela pa so nepojmljivo velika in globoka. In ti, neuki norec, pozabljaš, da kjerkoli je pač učitelj, tam je Ogmin ali Ngonga. Tisti, ki je učil Doktrino, in vsi, ki so ga poslušali, Bharima in vsi drugi, so namigovali na to, naj jaz zaprosim Učitelja za to zgodbo in to bom tudi storil." Do Učitelja je začutil strastno vdanost in molil je k njemu iz globine srca in iz same srčike svojih kosti. Ko je tako potonil v kontemplacijo, je v nekem trenutku razsodnosti zagledal pet čudovitih mladenk, ki so stale pred njim s cvetličnimi kronami in v oblačilih Ugajena; ena je bila v belem oblačilu, druge pa v modrem, rumenem, rdečem in zelenem. Ena od njih je spregovorila: "Jutri bomo slišale zgodbo o Milarepi, saj jo tudi me pridemo poslušat." Druga je rekla: "Kdo bo prosil zanjo?"
Naslednja je odgovorila: "Prosili ga bodo veliki duhovni sinovi," njene oči pa so se nasmehnile Rečungu. Mladenka je nadaljevala: "Prav vsakdo bi bil srečen, če
bi lahko slišal takšno učenje. Ob tej priložnosti se mora vsaka od nas nanj obrniti z molitvijo." Druga je nadaljevala: "Prositi za zgodbo je dolžnost starejših učencev, naša naloga pa je, da širimo in varujemo učenje." Po teh
besedah so dekleta izginila kot mavrica. Tedaj se je Rečung prebudil iz transa. Na nebu je sijalo sonce zore, on pa je v svojem srcu premišljeval: "Te sanje
povsem razumem! Pravkar mi je pot pokazalo Pet Nesmrtnih Sestra. "
Ko se je povsem prebudil, si je Rečung pripravil obrok, nato pa je zadovoljen in veder odšel poiskat Učitelja. Zagledal ga je, obdanega z redovniki, učenci in laičnimi privrženci, ki so bili vsi skupaj na kupu zelo pisani na pogled. Rečung se je Učitelju priklonil in ga pobaral po zdravju. Nato je postal pred njim na kolenih, sklenil dlani in takole prosil: "Spoštovani in plemeniti učitelj, v korist
čutečih bitij so Bude v preteklosti že zdavnaj povedale zgodbo o dvanajstih zaslugah svojih življenj in drugih nepojmljivih dejanjih osvoboditve. Na tak način se je Budovo učenje razširilo po svetu. V naših časih pa imajo srečni iskalci priložnost, da jih na njihovi poti osvoboditve vodijo Tilopa, Naropa, Marpa in vsi drugi svetniki, katerih življenja dobro poznamo. O, plemeniti Učitelj, poučuj svoje učence in vse srečnike, ki bodo postali tvoji častilci v prihodnosti, ne nazadnje pa tudi zaradi vseh drugih čutečih bitij, ki jih boš odvedel po poti osvoboditve. Zato nam, o, milostni Učitelj, pripoveduj o poreklu svoje družine, govori nam o svojem življenju in svojih delih." Tako ga je zaprosil. "Moj rod se imenuje Khajungpo, moje družinsko ime je Djosaj, osebno ime pa Milarepa. V mladosti sem storil veliko zla, kot zrel sem prakticiral nedolžnost, zdaj pa sem prost boga ter dobrega in zla, uničil sem namreč korenino delovanja karme in v prihodnosti ne bom imel več nobenega razloga za delovanje. Če bi povedal še kaj več, bi priklical samo jok in smeh. Jaz sem že starec, zato me pusti pri miru."
Tako je povedal. Rečung se je priklonil in izrekel svojo prošnjo: "Plemeniti Učitelj, najprej si z velikansko samoodpovedjo in odločnostjo prepoznal skrite resnice. Potem ko si se z vsem svojim bitjem predal meditaciji, si dosegel prebujenje glede prave narave stvari in stanja praznine. Ker si zdaj prost karmičnih verig, te prihodnja trpljenja ne zadevajo. To vemo prav vsi. In prav zato si vsi tako močno želimo slišati o tvojem rodu Khajungpo in tvoji družini, zakaj so te poimenovali Mila in zakaj lahko zla dela tvoje mladosti in dobra dela v tvojih zrelih letih v nas prikličejo solze in smeh. Naj se ti vsa čuteča bitja zasmilijo in nikar ne ostani v globinah ravnodušnosti, te rotim; povej nam svojo celotno zgodbo. In to mojo prošnjo podprite vsi vi, bratje in sestre s Poti, pa tudi vi, laiki, ki vas je sem privedla vaša vera!"
Po teh svojih besedah se je Rečung večkrat priklonil.
Se nadaljuje ...str. 15
Modrost njegovega duha osvetli vsa stanja resničnosti in mu prinaša sposobnosti nadčutnega ter izpolnitev. Po poteh prebujenja odmeva njegov brezhibni govor o šestdesetih krepostih, ki poučuje živa bitja v skladu z njihovimi sposobnostmi in področji, ki pritegujejo njihovo pozornost. Na telesu prebujenega lahko vidimo sto dvanajst sledi in znamenj popolnosti.
Milarepa se je rodil leta 1052 in umrl leta 1136. Zapustil je številne pesmi, to pripoved o njegovem življenju, za njim pa je ostalo veliko učencev. Bil je vodja Sekte Kagjupa (tudi Kargjutpa) vadžrajanskega (mahajanskega) budizma in sicer njene Hitre Veje (NjeBrud), ki jo je ustanovil Tilopa, nadaljevala pa sta jo Naropa in Marpa, imenovan Prevajalec. Zato Vejo sta značilna predvsem ezoterični nauk in tantrizem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar