Enigmatične, skrivnostne in razkrivajoče kratke zgodbe beograjskega pisatelja Aleksandra Blaževića uspešno nadaljujejo tradicijo, ki jo je začel Edgar Alan Poe in nadaljeval Lovecraft, v njih pa je obenem tudi čutiti tudi vpliv magičnega realizma Borhesa in Marqueza, pri čemer avtor uspešno lovi ravnovesje na tenki meji med žanrom in čisto literaturo, velika in dolga srbska tradicija pripovedništva pa mu obenem nudi izjemno podlago za slikovito in jasno pripoved s prečiščenim in bogatim, sugestivnim jezikom in duhovitimi razpleti, kateri pa včasih terjajo tudi sodelovanje bralčeve domišljije, še večkrat pa tudi dobre živce.
Mehle si je snel bel predpasnik in ga odložil na mizo majhne sobice v pekarni, iz predala vzel sveženj bankovcev in se odpravil na zadušljivo cesto. Na njej je od ljudi kar vrvelo in je zato zavil v stransko ulico s kockami. Pekarskega poklica se je že zdavnaj naveličal. Sit zgodnjega vstajanja in enoličnega dela, je hodil počasi in nerazpoloženo in z namrščenim čelom. Smrdljivi in soparni zrak se mu je lepil na kožo, njegova srajca pa je bila vsa mokra od znoja. Vse življenje je že zavidal drugim poklicem in grenko objokoval, da mu oče ni izbral kakega bolj živahnega poklica, namesto da mu je ukazal voditi prodajalno peciva v pritličju svoje hiše. Zdelo se mu je namreč, da če bi delal karkoli drugega, bi moral
sprejemati odločitve in bi ga spraševali za nasvete, tako bi zanesljivo postal vpliven človek. V njem se je nakopičil gnev proti družbi in samemu sebi, ki se je nalagal zadnjih dvajset let. V Nuzem, mestece na obrežju reke S., se je priselil z ne preveč razgledanimi starši na svoj peti rojstni dan. V mestu se je zdaj počutil kot domačin. Kot srednješolec je pisal politične parole in z njimi krasil mestne zidove, zaradi česar so ga pri štirinajstih vrgli iz šole. Dokler je vladal strogi režim, ta ni poznal milosti niti za mladoletnike. Revolucionarne zamisli pa je opustil takoj po poroki zaradi svoje žene. Še danes se spominja svojih besed: "No, moja draga, da se izogneva morebitnim nesporazumom, se bom posvetil samo delu in tebi. V hiši si želim mir." S časom je povsem zapadel rutini, hiša, pekarna, hiša, pekarna, včasih pa P.-jeva kavarna. Na začetku njunega zakona se je Marta posvečala vzgoji otrok in je bila zadovoljna. Z leti pa se ji je takšno
ustaljeno življenje zagnusilo, nenehno je bila utrujena, brezbrižna in je skoraj ni bilo več slišati – vsekakor ni bila več takšna kot nekdaj. Včasih svojega gnusa sploh ni več skrivala in je ponavljala: "Operi predpasnik, operi pekarski suknjič, operi, operi." Mehle je vedel, da se ljudje po nekaj letih zakona spremenijo in da se to dogaja zelo rado. Kljub temu pa ji ni mogel prav nič pomagati. Ker ji ni mogel spremeniti življenja, je pomirljivo ponavljal: "Draga moja Marta, o tem najbrž odloča usoda." Asfalt je bil vroč in pod nogami mehek, on pa je hodil prav tam kot že minulih dvajset let, po isti cesti in isti ulici, vendar pa ga je danes vodila želja, da bi se bojeval za spremembe, napredek in odstranitev nostalgičnega sistema. On, pek Mehle, od današnjega dneva svoje življenje posveča nečemu, kar je veliko več vredno kot peka kruha in kifeljcev. "Ustanovil bom stranko, natisnil na tisoče plakatov in z njimi kot s tapetami oblepil mest-
ne zidove, denarja imam dovolj in to bo nova revolucija,"si je obljubil. Sklonil je glavo v pozdrav gospe R., ki je z veliko težavo hodila po pločniku, saj je imela v rokah težko torbo in plastične vrečke. "Strahota, dragi sosed, prihajam s trga in vsak dan je vse dražje. Le kako bomo sploh še lahko preživeli?" je
upehano začebljala. "Bo že bolje, bo že bolje," je vzkliknil pek, "le premakniti se moramo."
"Kdo neki pa se bo premaknil, le poglejte nas, kakšni smo!"
"Mi, gospa," je odločno odgovoril pek.
Gospa je gledala za Mehlejem in zazdelo se ji je, da to ni tisti človek iz pekarne, odkimala je in šla svojo pot, otovorjena s svojimi nakupi. Pek je prečkal ulico kljub rdečemu semaforju in se podal v P.-jevo kavarno. Že leta se je v njej dobival s prijatelji, vselej v enakem in nespremenljivem vzdušju in za isto mizo. Zaradi del na cesti majhen vrt, ki ga je obdajala nizka in zarjavela ograja, ni bil odprt že od prejšnjega meseca. V njem so se sicer navadno zbirali obrtniki v umazanih oblačilih, ki so dobro zaslužili. Za kovinsko štirioglato mizo, pokrito z rdečebelim kockastim prtom, od pranja obledelem, so sedeli avtomehanik N., mizar P. in čevljar S.
Kadar se je kdo naslonil na mizo, se je ta zamajala za nekaj časa v levo, nato pa v desno stran. S stropa, porumenelem od dima, je visela pajčevina, rdeče plastične ploščice na podu pa so bile obrabljene in napihnjene in
so se pod nogami premikale.
"N. bi res lahko odprl svojo mošnjo, dal prebarvati zidove in kupil nov asfalt," je naduto izjavil mizar. "Zakaj bi kaj kupoval, ko pa mi kljub temu prihajamo
in mu puščamo denar," je odgovoril čevljar z mastnimi lasmi in hripavim glasom od dolgoletnih izparin lepila in pri tem pokazal brezzobe vilice. "Trideset let delam, vdihujem smrad in lepilo, pa nimam dovolj denarja, da
bi si popravil hišo," se je pritoževal. "Seveda nimaš, ko pa ti vse vzamejo," je nestrpno siknil pek.
V kavarni je bilo zelo bučno, pri mizi ob oknu so psovke kar deževale. Debela ženska v obleki iz umetne tkanine v barvi sleza se je glasno smejala in pri tem metala glavo nazaj in z nogami udarjala ob tla. Njen zguban obraz sta prekrivala šminka in vlažen puder. Pek je poskušal preglasiti hrup in pojasniti svoje nove zamisli in poglede na svet. Novost je svojim prijateljem sporočil z navdušenjem na obrazu, kakršno je povsem primerno za naivneža. Govoril jim je o boju posameznika, ki bo prispeval k boju za spremembe, a ga nihče ni poslušal, nezanimanje je namreč vsem omrtvičilo jezik. Nobenega komentarja niso imeli, nihče ni nasprotoval niti tarnal. Za majajočo se mizo so sedeli sami ironični obrazi. Edino livar, ki je bil malce predrzen človek, mu je, ko je s pulta vzel svoj kozarec, brez vsake zlobe in skorajda sočutno rekel: "Nikar ne nori,
Mehle, saj delaš v čistem in toplem prostoru in imaš bel predpasnik kot zdravnik, dobro zaslužiš, pa se kljub temu pritožuješ. Poglej raje mene, ki imam umazane
hlače, črne roke in nisem nikoli čist."
Pekovo omizje je naročilo dvojne vinjake in ocvirke. Mehle se je na vse pretege trpal z ocvirki in jih zalival s tretjerazrednim alkoholom. Izpil je veliko število kozarčkov. Veliko je govoril, vendar pa mu je vinjenost izkrivljala njegove besede in je tisto, kar je bilo zanj sicer boleče pomembno, izgubilo ves smisel in izzivalo posmehovanje. Ocvirki, kruh in vinjaki so izginjali z mize, N. pa je z nasmeškom pod brki in urnimi koraki na plastičnem pladnju prinašal nove. Vsi so bili že pijani. Ko so izpraznili kozarčke in očistili krožnike, se je pek, razočaran nad nerazumevanjem svojih prijateljev, v mislih podal v svojo pekarno in se izgovoril, da se mora malce sprehoditi. Ko so vstali od mize, se je Mehle za-
majal in se mu je v glavi zavrtelo. Brez besede je plačal račun, se poslovil od prijateljev in se podal na cesto. Ko je prišel za vogal, se je naslonil na napol zrušen zid stare bajte. Sonce je žgalo, sam pa se je počasi majal na negotovih nogah. Zdelo se mu je, da zrak na cesti vre in pri tem izpušča majhne mehurčke. Na nepokriti glavi je začutil pritisk vročine. Stopil je na drugo stran ulice,
ki je bila v senci, in se počasi odpravil proti pekarni. Cesta se mu je zdela dolga, neskončno dolga, pekarna pa vse dlje. Od vinjaka in ocvirkov se mu je spahovalo, vročina pa je samo še krepila slabost v njegovem želodcu. Naslanjajoč se na hišne zidove je Mehle nekaj časa brezciljno taval po še vedno živahnih ulicah, ki so zaudarjale po znoju in gnoju iz smetnjakov. Pred nekim povsem čistim zidom se je ustavil. V domišljiji je videl velik plakat, na katerem je bil uniformiran mladenič s stisnjeno pestjo in napis 'Nova revolucija', sebe pa kot Objavili smo nekaj odlomkov iz naših knjig!
Želimo vam prijetno in poučno branje.voditelja in ustanovitelja novega gibanja. "Dvajset turobnih in enoličnih let sem preživel zgolj z izdelavo kruha, kifeljcev in peciva. In kaj imam danes? Brezbrižno ženo, zgodnje vstajanje in zgodnje leganje v posteljo. Spremenil bom svoj življenjski slog in začel živeti v razkošju, imel bom vilo s parkom, pozlačene pipe, bazen, imel bom svoje privržence in Marta me bo
spoštovala. Le zakaj pa ne? Mar nima vsega tega moj sošolec P., ki je veljal za bedaka? Zdaj pa ni nič manj kot predsednik občine v Nuzemu." Prišel je do pekarne in ves bled in nemočen zaradi pijače, ki je ni prenašal, stopil v delavnico. Prižgal je stroj za mešanje testa in nadaljeval s svojim samogovorom: "Izvedeti morate, da jaz, Mehle, nisem kdorkoli, nisem tista ženščina, ki vleče s trga svoj koš in se pritožuje. Ne, pokazal bom, koliko veljam. Bojeval se bom
sam ... vendar pa moram zdaj še delati."
Postalo mu je tako slabo, da se je zamajal, se spustil na stol, si glavo del med roke in, preden je začel bruhati, je zahropel. Takšnega je zatekla Marta, ko je prišla v pekarno.
"Lepo, lepo," je rekla z naveličanim glasom. Močno je stresla moža: "Mehle, Mehle, kaj pa je s teboj, a si se napil?" Odprl je oči. "Ne, žena, prav nič mi ni, malce sem zadremal, saj veš, da se zgodaj prebujam."
Marta ga je prezirljivo pogledala. Poskusil se je dvigniti, vendar je tedaj začutil hudo bolečino v območju želodca. Obraz mu je pobledel, se spačil, nato pa se ji je zrušil pred noge. Slišati je bilo udarec težkega telesa ob beton. Marta je kriknila. Stroj se je prenehal vrteti. V pekarni je zavladala tišina. Morda bi ta dogodek ostal neopažen, če ne bi čez dva dni pekarno obiskala županova žena, ki je slovela po izredno pretanjenem okusu, in zahtevala od včeraj novo specialiteto pekarne, kruh z ocvirki.
11. maja 1990
Več zgodb preberite v knjigi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar