Dantejevo življenje

Te nadvse realistične in prepričljive Boccacciova upodobitve Dantejevega lika, življenja in njegovega književnega opusa ne odlikuje le vrhunski slog pisanja in velika duhovitost, temveč je tudi nekaj posebnega in enkratnega zato, ker je to sploh prvi sodobni življenjepis prvega sodobnega pesnika, ki ga je napisal prvi sodobni pisatelj, zraven tega pa je to obenem prvo sodobno delo tudi v sklopu literarne vede, katere tedaj še ni bilo, vendar pa ji je prav to delo postavilo prve temelje, saj knjiga obenem podrobneje obdela tudi več književnih oziroma pesniških tem, še najbolj pa se seveda posveti Dantejevi Božanski komediji. Enako kot so Dantejeva posnemali vsi pesniki za njim, so vsi pisatelji za Boccacciem posnemali Boccaccia, vsi literarni kritiki pa so posnemali prav ta njegov življenjepis, ki pa kljub vsem pionirskim presežkom ni prav nič okoren ali suhoparen, temveč je prav nasprotno spisan v živahnem, duhovitem, iskrivem in igrivem slogu in z enako vedrino kot pri poznejšem Dekameronu. Velika posebnost tega življenjepisa je tudi dejstvo, da o življenju največjega pesnika tistega časa pripoveduje največji pisatelj skoraj istega časa, oba pa stojita na čelu neskončne povorke književnikov – pesnikov in pisateljev – ki so jima dolga stoletja sledili in razvijali njuno dragoceno dediščino.

Zbirka življenjepisi

Giovanni Boccaccio: Dantejevo življenje

Prevod: Peter Amalietti

124 str., 15 x 21 cm, MPC 17 EUR

In številni davni in slavni ljudje, ki jih je ta hvalevredna in očitno razsodna maksima pripravila do tega, da so častili svoje velike može – včasih so jih slavili z gradnjo marmornatih spomenikov, pogosto pa so jim priredili zelo slovesne pogrebe, postavljali oboke zmagoslavja ali kronali z lovorovo krono, pač v skladu z njihovimi zaslugami. Vsekakor pa ne nameravam opisovati kazni, ki so doletele krivce. In prav na temelju takšne vrline, ki je nagrajevala in kaznovala, so zrasle Asirija, Makedonija, Grčija in naposled Rimska republika, vse dokler ni s svojimi osvajanji dosegla konca Zemlje, njena slava pa se je dotaknila zvezd.

Vendar njenim naslednikom ni uspelo slediti stopinjam teh velikih zgledov – to še zlasti velja za moje florentinske someščane – temveč so prav nasprotno odpustili takšno stremljenje po tem, da bi nagrajevali po zaslugah. Zato lahko jaz in tudi prav vsak, ki razumno preudari to zadevo, vidim – in zaradi česar me strašno boli srce – da so na visoke položaje in v najvišje urade postavili hudobne in pokvarjene in jih s tem nagradili, dobre pa so izgnali, zavrgli in ponižali.

Naj tisti, ki krmarijo našo državno ladjo, preudarijo, kako lahko takšno ravnanje uresničuje Božjo pravičnost, saj mi, navadno ljudstvo, ki se rodimo z bibavico in pod udarom Fortune, ne delimo njihove krivde. Čeprav je zgoraj povedano mogoče dokazati z neštetimi očitnimi primeri nehvaležnosti do dobrih in prav zločinske prizanesljivosti do pokvarjenih, mi bo povsem zadostoval en sam primer, ki bo razkril naše lastne napake in mi bo omogočil preiti k bistvu. In ta primer vsekakor ni nepomemben, govorim namreč o izgonu sijajnega Danteja Alighierija, ki se je rodil v stari meščanski družini – in vsekakor ni bil nizkega rodu. Povsem jasno je, kakšne nagrade si je zaslužil za vso svojo odličnost, svoje znanje in svoje dobro služenje, kar bodo izkazala tudi njegova dejanja, ki si jih bomo ogledali. Če bi takšne dosežke ustvaril v pravični republiki, prav nič ne dvomim, da bi zanje prejel najvišje nagrade.

Oh, znamenja grozne misli, zloglasnega dejanja in bednega primera kažejo na ruševine, ki bodo prišle! Namesto nagrad je namreč moral trpeti krivično in površno obsodbo na trajno izgnanstvo, odtujili pa so mu vse njegove družinske posesti in – če bi to sploh bilo mogoče – omadeževali njegov zveličavni ugled z lažnimi obtožbami. O vsem tem še danes pričajo sveži sledovi njegovih tavanj, njegove kosti, pokopane v drugi deželi, kot tudi njegovi otroci, razpršeni po tujih hišah. In tudi če bi pred vsevidnim Božjim očesom lahko prikrili vse druge podlosti Firenc, mar ne bi že zgolj ta primer zadostoval, da bi nad Firence priklical Njegovo jezo?

Da, prav gotovo!

O drugih, ki so jih tedaj prav tako izgnali iz mesta, pa menim, da je bolje molčati. Če si torej pozorno ogledamo dejstva, vidimo, da dandanašnji svet ni le opustil navad zgodnejšega sveta,ki sem ga omenil malo prej, temveč je tudi svoje noge usmeril v nasprotno smer. Zato je torej dovolj razumljivo, da če mi in drugi, ki enako živijo v nasprotju z zgornjo Solonovo maksimo, še vedno stojimo na svojih nogah in ne pademo, ni za to prav nobenega drugega razloga, kot da se je zaradi dolge uporabe spremenila narava stvari, kar se pogosto zgodi.

Morda nas v nasprotju z vsemi človekovimi pričakovanji Bog ohranja pri življenju s posebnim čudežem ali pa je tukaj na delu Njegova potrpežljivost, ko čaka na naše kesanje. In če emu zdaj ne bo sledilo naše kesanje, naj nihče ne dvomi, da nam bo Njegova jeza, ki se s počasnim korakom bliža maščevanju, pripravila kazen, ki bo tako strašna, da se bo z njo oddolžil za svojo počasnost.

Vendar ni dovolj, če se izogibamo hudobnim dejanjem, pa čeprav se zdi, da ta ostajajo nekaznovana, temveč jih moramo s pravilnim delovanjem tudi popraviti, zato jaz, ki prihajam iz istega mesta kot Dante Alighieri (kljub temu da sem pri tem jaz zgolj majhen delček tega mesta, Dante pa njegov velik del, če seveda upoštevamo njegove zasluge, njegovo plemenitost in njegovo odličnost), kakor vsak drug meščan čutim osebno poklicanost, da ga slavim.

In čeprav morda tej tako veliki nalogi ne bom kos, si bom po svojih lastnih skromnih zmožnostih vsekakor prizadeval opraviti tisto, kar bi moralo zanj narediti mesto in to na veličasten način, a tega ni storilo. In tega ne bom dosegel s kipom ali plemenitim pogrebom, ta običaj je med nami tako ali tako
zdaj izginil (in v tem primeru je tudi moja moč nezadostna), temveč s svojim pisanjem, ki je za tako velikanski podvig sicer prav skromen pripomoček.

To pač zmorem in bom tudi storil, da drugi narodi ne bodo njegovemu rojstnemu kraju (v katerem se je rodil in šolal) mogli očitati nehvaležnosti do tega tako velikega pesnika. In opisal bom (v najbolj skromnem in sodobnem slogu, ker mi moj dar ne dopušča podati se kaj višje, in v svojem lastnem florentinskem narečju, saj je to obenem tudi jezik, ki ga je Dante uporabil v večinisvojih del) tiste stvari, o katerih je sam sicer skromno molčal.


se nadaljuje v knjigi Dantejevo življenje ......