Na ZDRAVJE!

Celovita pot naravnega zdravljenja brez tablet in zdravnika. 

 Lep, prelep je šopek ta,
zlate v njem so niti,
kdo do smrti zdrav, vesel
bi ne hotel biti?
 

(Josip Murn)

Preberite kdo sem in kako me je sistem prisil, da sem pričel s samozdravljenje!







To knjigo sem začel pisati iz notranje nuje, ki sem jo začutil zaradi močnega sočutja, kakršno me še danes zgrabi, ko okrog sebe opazujem množico bolnih, debelih in bolehnih ljudi, ki se prehitro starajo. Da sem to knjigo lahko dokončal, sem odložil pisanje preostalih dvajsetih knjig. Skoraj nobena od njih ni iz žanra fikcije, ampak se ukvarjajo predvsem s človekom in njegovimi težavami. Pa vendar se mi zdi, da je sodobni človek še najbolj ogrožen na področju zdravja.

Življenje je šola, ki jo obiskujemo do zadnjega diha. V njej ni ocen. Vse, kar je v življenju pomembno, je živo spoznanje, da se učimo, učimo pa se, da duhovno zrastemo.

Prav zato je za človeka pomembno, da se dovolj zgodaj predrami in zave, da je njegovo zdravje odvisno samo in edino od njega samega, da si človek zdravje pravzaprav skoraj praviloma zapravi sam; na srečo pa tudi velja: kar je človek pokvaril, lahko tudi sam popravi. Na zdravje se žal po navadi večina spomni, ko je že skoraj prepozno in so se njihove bolezni in akutne težave strnile v neko kronično bolezen. A celo takrat ima še vsak oboleli možnost, da obrne življenjski tok spet nazaj v smer zdravja. Zdaj ima zadnjo priložnost, da se posveti bolezni, zdravljenju in okrevanju

  

V preteklosti se mi je večkrat zgodilo, da sem sredi delovne obsedenosti zbolel; takrat sem se bil prisiljen spet znova in znova učiti se lekcije o začasnosti ali minljivosti vsega in tega, da znamo svoje pehanje za vedno novimi dosežki tudi ustaviti.

Kadar človek te življenjske umetnosti ali modrosti ne upošteva in se ne zna ustaviti, ga življenje (telo) po navadi z boleznijo ustavi na silo. Tovrstna pretiravanja nam lahko podarijo kronična obolenja. Vsak, ki si torej želi ostati mlad ali pa vsaj mladosten, mora zelo skrbeti za svoje telo in zdravje in se predvsem imeti rad. Zdravje je edino, ki ga varuje pred boleznijo in staranjem. Zdravje je zaklad. Varujte ga! Varujte ga kot punčico svojega očesa, brez zdravja ste samo še črv, ki gloda vrv, na kateri visi nad breznom praznine.

 

Z dneva v dan vse več sladkornih bolnikov in alergikov, je to predvsem zato, ker sodoben življenjski slog (z vsemi svojimi pomanjkljivostmi) načenja obrambno sposobnost telesa. Uradna medicina zdaj samo omili in blaži tegobe lergikov, ozdraviti pa jih ne more. Marsikdo je alergičen tu-di na medicinske tablete ali pa tudi na živila z dodanimi kemičnimi sredstvi. A človek postane alergičen, ko je energetsko že na meji z boleznijo in izčrpanjem. Zdravniki lahko tem sodobnim bolnikom lajšajo kronične težave, ne znajo pa jih ozdraviti. Ker jih tudi ne morejo. Človek se lahko povsem ozdravi samo sam in to s spremembo življenjskega sloga in prevzemom zdravih in zdravilnih navad. Za svoje zdravje odgovarjamo sami in to že zato, ker naše življenjske navade in naš vsak dan z vsem, kar mislimo in občutimo, neposredno odloča o stanju celic v našem telesu in vseh organov, ki naše telo vsak trenutek ohranjajo pri življenju. Če ne bi pri petinštiridesetih hudo zbolel in nato v ne zdravnikov ali tablet, te knjige zagotovo ne bi napisal. Pred svojo boleznijo sem dvajset let skoraj vsak dan nekaj ur jahal po notranjskih in dolenjskih gozdovih. Ko pa sem pri štiridesetih letih nehal jahati (in smučati) in se povsem posvetil delu, poslu, umetnosti, hrani in drugim užitkom, sem se začel rediti. Sploh nisem opazil, kako zelo sem debel, dokler nisem bil že res pravi debeluhar. Z debelostjo pa so prišle tudi resne zdravstvene težave s trebušno slinavko. Trebušne težave so za človeka skoraj najhujša nadloga. Trebuh je naš motor, in če ta ne dela dobro, potem nič ne dela dobro. Tega se ljudje premalokrat zavedajo in svoji prebavi in prebavnim organom posvečajo premajhno pozornost in nadzor. Te zdravstvene težave (po dvajsetih letih prekipevajočega zdravja) so me končno predramile (prestrašile), še posebno ker sem vedel, da je moj oče, sladkorni bolnik od tridesetega leta starosti, najmanj dvakrat moral v bolnišnico zaradi vnetja trebušne slinavke. K tej moji prebuditvi sta svoje prispevali tudi smrti dveh mojih dobrih prijateljev, le kako leto ali dve starejših od mene. Uvidel sem, da se z življenjem ni igrati, saj lahko človek še prehitro potegne krajši konec.V mladosti in pozneje sem se zdravnikom izogibal samo intuitivno, pozneje pa me je neurejen status socialno nezavarovanega umetnika prisilil, da sem se dobro varoval pred boleznijo, saj si zdravnika preprosto nisem mogel niti privoščiti. Obenem pa sem kot marljivi dolgoletni vaditelj joge začutil, da je absurdno nadlegovati druge ljudi z lastnimi zdravstvenimi težavami. Jogo omenjam na tem mestu, ker sem se prav z njeno pomočjo spet povezal z lastnim telesom in mi tako res ni bilo potrebno nikogar več spraševati: "Kaj pa je z menoj narobe, g. doktor?"

Seveda pa sem se toliko desetletij lahko uspešno izogibal zdravnikov predvsem zato, ker nisem bil nikoli redno zaposlen. "Normalni", torej zaposleni ljudje, morajo hoditi na preglede k zdravnikom in tako prej ali slej postanejo njihove "žrtve". V mladosti so mi zdravniki večkrat prijazno pomagali z nasvetom ali kako drugače. Vendar pa izkušnje kitajskih in indijskih jogijev niso stvar dvestotih ali tristotih let, kot to velja za našo uradno medicinsko znanost, ampak tisočletij. Sam jim bolj zaupam kot naši zahodni (medicinski) znanosti, ki je skorajda še v povojih in na začetku.

Tudi ko sem ob koncu devetdesetih let (minulega stoletja oziroma minulega tisočletja) drugič v življenju resno in hudo zbolel, pomoči nisem iskal pri uradni medicini, čeprav sem bil takrat zavarovan kot občan in bi lahko. Ne, raje sem obiskal gospo Johano iz Avstralije, specialistko za nutricionizem, da mi je sestavila dietni program za naslednje leto in pol do dve leti. Nato sem še malo razmišljal in si sestavil poseben celovit program naravnega zdravljenja, s katerim sem se v nekaj letih pozdravil in katerega vam predstavljam v tej knjigi.
Na srečo sem imel na področju zdravljenja že kar nekaj pozitivnih izkušenj iz mladosti, ko sem pri osemnajstih letih hudo zbolel za zlatenico, sem bil prvič prisiljen v hudo dieto ter strog režim okrevanja. Da bi takrat razumel svojo bole-
zen, sem šolsko znanje o človeškem telesu začel poglabljati in širiti, obenem pa sem se v želji po boljši koncentraciji začel uriti v hatha jogi, nato pa še v radža jogi. Še največ časa pa sem posvečal vprašanjem dihanja in še posebno jogijskim
dihalnim vajam ali pranajami. Moj prvi prototip sedanjega programa naravnega zdravljenja, ki ga predstavljam v tej knjigi, je torej nastal že leta 1975, ko mi je prvič pomagal povsem povrniti življenjske moči in zdravje. Le da sem takrat uporabil hindujsko jogo, drugič pa taoistično jogo.

Ko sem torej v 46. letu starosti drugič resno zbolel, sem bil, kot rečeno, že pravi debeluhar. Zato sem seveda vedel,da je hujšanje prva naloga na poti k okrevanju. Zaradi takrat precej intenzivnega življenja s številnimi delovnimi obveznostmi se nisem odločil za post, ampak za strogo razstrupljevalno in očiščevalno dieto. Obenem pa sem svoje življenje in delo počasi preusmerjal v mirnejše in tišje vode. Enako svetujem tudi tebi, dragi bralec. Če je vaše delo preveč stresno, ga raje zamenjajte.

Se nadaljuje ......

 

BREZPLAČNA POŠTNINA

naroči na amalietti@amis.net 

CENA KNJIGE  19 eur.